Komentar Maše Močnik: Plezanje nad vodo

Ladjica ropota iz zaliva, vznemirjenje raste, tem bolj ko se cilj, moja deep water solo misija, približuje. Deep water solo je oblika prostega skalnega plezanja brez varovanja z vrvjo – plezalčev padec prestreže voda. Na otočku, proti kateremu režemo valove, naj bi se skrivala klif z lepimi smermi in dovolj globoko morje.

Pristanemo v romantičnem vzdušju, ki te prestavi v zgodovino. Opečnata potka, prekrita s ptičjim drekom, izginja v starodavni park, vsakih par korakov na tleh leži gnezdo z galebjimi mladički sivo-črne barve. Čukasto mežikajo v prišleke »Kaa-kaa«, kot da še niso videli človeškega bitja, ravno tako se za nas ne zmenijo kuščarji. Kam zdaj? V plezalnem vodniku piše, hodite proti severu otoka, kaj več pa ne. Prebijamo se skozi džunglo kot Indiana Jonesi in iščemo skriti klif. Po več poskusih se na koncu zaraščene stezice pred nami odpre v otok urezan zalivček, obdan s stenami, ki objemajo modro laguno spodaj. Zelo zelo spodaj. Voda je videti res spodobno globoka, ampak ... Zelo zelo je spodaj. Od osem do deset metrov so dolge smeri.

»No, našla, si, evo, skoči zdaj,« olajšano reče utrujeni glas za mano, jaz pa se kot klop oklepam skal, da ne bi slučajno padla z njih, čeprav sem se še malo prej hotela metati z njih. Nenadno me stisne prpa in prav nič mi ni več do tega, da bi plezala gor in letela tja dol. Tedaj pa skriti kotiček naenkrat oživi. Od nekod se pojavi skupina debelih opečenih Čehov. Čisto po češko kar v plavalnih čevljih začno lesti navzgor po steni ter se metati z nje in prav nič se ne sekirajo. Uživaško kričijo ob vsaki bombici. Za nameček se začnejo mimo voziti jadrnice s turisti, ti izzivajo ljudi na skalah, naj že skočijo, oni pa jim odgovarjajo z vpitjem in prostaškimi gestami. Vsa čarobnost in odmaknjenost trenutka izgineta, naenkrat smo spet sredi turističnega vrišča, ves moj strah izpuhti.

»Če so tile preživeli, bom tudi jaz,« se mi sfržmaga, nadenem si plezalke in skočim. Mehko pristanem v modrini, frnikulce zašuštijo v ušesih, kakšna milina, svilena globina in – in potem hočem samo še in še. Mokre plezalke se nezanesljivo lepijo na skale, povsem drugače kot pri štartu s suhega, pa še morje mi vleče rit nazaj, preden se mi uspe postaviti v prvi gib, a zatem v vsakem premiku neverjeten občutek svobode gibanja, ki ga prav nič ne omejuje. Kdaj celo zanalašč padem. Tako so debeli češki turisti rešili mojo DWS-misijo.