Komentar Maše Močnik: Toče in sveče

Vremenskih napovedi nisem še nikoli spremljala s tolikšno vnemo kot to poletje. Kje bo danes rdeči alarm? Se bo grozeče rdeča na radarski meteorološki sliki izognila Ljubljanskemu barju, kjer imam svoj vrtiček? Bo šlo mimo nas? Ko smo enkrat tako lovili vremensko napoved na radiu, pa je spikerka med območji, kamor se je tistikrat namenila točonosna grožnja, naštela tudi: … jugovzhodna Slovenija.

»Posavje. To je tudi Posavje, ne? Nad Posavje gre …« sem hitro našla nemo potrditev in stisnilo me je v grlu. V tistem trenutku je misel odplavala tja, daleč v majhen kraj v posavskem hribovju, daleč v mojem otroštvu. V spomin na starejša človeka, par, ki strahoma zre v grozeče rumeno nebo in črne oblake, ki se od zahoda valijo nad njiju, njun vinograd, pa vrt, sadovnjak, nad celoletno trdo delo … Ona je vila roke in hitela iskati svečo, da bi jo prižgala v prošnji, da bi šlo mimo; svečo, svečo, kje imamo kako svečo, je rila po omari. Za tistega zgoraj, za prošnjo pred najhujšim. Zatem je začelo ropotati, grdo pokati in pokati … On je zgolj nemo poslušal, kako je tolklo, povsem nepremično, le čeljust mu je trzala, trzala v ritmu, kot je brlel plamen nemočne sveče, ko je kar pokalo in pokalo.

Ta slika v mojem spominu je izrazita, ker se je pred tremi, štirimi desetletji pač bolj poredko zgodilo, da ti je toča uničila ves pridelek, in zaznamovala me je z občutkom nemoči pred tisto silo, ki se kar privali od nekod z neba in si pred njo ne moreš nič pomagati. To poletje sem pokurila že skoraj vse sveče. Kajti zdaj razumem, kakšen je občutek, ko ne moreš čisto nič storiti, da bi zaščitil svoje posevke, razen tega, da prižgeš svečo pod zatemnjenim nebom. In strmiš, ne več v hribe nad Savo, temveč tja nad Ljubljansko barje … in trzaš s čeljustjo.

Da ne bi tolklo po mojem vrtu. Poleg zaloge pitne vode, ki sem jo kupila med nedavnim deževjem, ki je s poplavami grozilo tudi nam, sem tako kupila še dodatne sveče. Da nas ne poplavi, prosim, prosim.