Komentar Mateja Fišerja: Ameriške volitve
Med drugim so pred vrati tudi ameriške volitve. Ko so volitve na katerem drugem delu sveta, na primer v Rusiji, v Indiji ali na Kitajskem, to ne pomeni veliko. ZDA so pač merilo v življenju prebivalstva sveta, ki se rado primerja z Američani. Mogoče je to posledica razvite medijske scene, vojaške moči in vpliva. Vpliv je magična beseda, saj so verjetno naslednje volitve, ki jim sledi svetovni slehernik, tiste vatikanske, ko se iz dimnika pokadi beli dim in k oknu pristopi najstarejši kardinal ter zakliče: Habemus Papam.
Vatikanske volitve niso v rednem ritmu in so tudi zaradi tega bolj eksotične, vendar se ameriške dogajajo v rednem ritmu in svet nanje gleda kot na svoje. Ko pogledamo države po številu prebivalstva, ZDA niti niso najpomembnejša država in za nekaj resnih dolžin zaostajajo za prvima dvema, Kitajsko in Indijo, ki štejeta vsaka okoli 1,4 milijarde prebivalstva.
ZDA so naslednje s svojimi 336 milijoni, sledi jim Indonezija z 280 milijoni, Pakistan z 252 milijoni, Nigerija z 236 milijoni, Brazilija z 220 milijoni, Bangladeš s 168 milijoni in šele nato pride Rusija s 140 in Mehika s 130 milijoni prebivalstva. Lahko bi rekli, da marsikateri državi delamo krivico, saj nikoli na primer ne poročamo o volitvah v Nigeriji ali Bangladešu.
Tudi Rusija se zdi pomembna, vendar so ameriške volitve bolj seksi. Zdi se, da so te volitve najbolj naše in občutek imamo, da izid volitev v ZDA najbolj vpliva na naša življenja, saj so najvplivnejša država na svetu. Mogoče je ta predstava podobna tisti, ko je Fitzroy Maclean Winstonu Churchillu dejal, da želijo konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji uvesti komunizem. Churchill ga je pomiril, naj se ne vznemirja, saj nobeden od njiju ne bo tam živel.
Lahko bi rekli, da marsikateri državi delamo krivico, saj nikoli na primer ne poročamo o volitvah v Nigeriji ali Bangladešu. Tudi Rusija se zdi pomembna, vendar so ameriške volitve bolj seksi.
Tako si tudi sami predstavljamo, da so volitve v ZDA pomembne, ker jih blazno zanima, kako bomo mi živeli, kar je napaka. Roko na srce, v nobeni volilni kampanji čez lužo ni nikoli bilo govora o tem, kako bodo živeli Slovenci. Še več, če ni na svetu kakšne pretirano velike težave – kot je bila na primer vietnamska vojna, ko so prihajali Američani domov v mrtvaških kovčkih – v ZDA zunanja politika ni imela nikoli pretirano odločilnega vpliva na rezultat volitev.
Američani na svojih volitvah mislijo zgolj nase in kako bodo živeli sami. To je polje, kjer se igra igra, ker je prizadevanje za mir na svetu bolj v delokrogu zmagovalk na izboru za miss in tistih politikov, ki mislijo, da lahko z javnimi pozivi zagrozijo, naj se že enkrat vojne končajo. Svet je v krču, vendar dokler to ne pride do krožnika povprečnega Američana, to ni svetovna tema. Žal je tako, vendar je treba upoštevati, kdo postavlja ameriške predsednike.
Tukaj mogoče velja tista Stalinova, ki jo je izrekel v pogovoru za The New Statesman 27. oktobra 1934: »… če bo Roosevelt resnično poskušal zadovoljiti interese proletarskega razreda na račun kapitalističnega razreda, bodo slednji postavili drugega predsednika. Kapitalisti bodo rekli, predsedniki prihajajo in odhajajo, mi pa smo vedno tukaj; če obstoječi predsednik ne ščiti naših interesov, bomo poiskali drugega.«
Tako to gre in verjetno se tukaj skriva odgovor, kdo bo dobil volitve v Ameriki.
