Komentar Mateja Fišerja: Anton Corbijn

Na Dunaju danes odpirajo razstavo Favourite Darkness enega najpomembnejših fotografov današnje dobe. Anton Corbijn, ki živi v Amsterdamu, je sooblikoval pomembni del popkulturnega dogajanja od osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Da konkretiziramo, Corbijn ni zgolj fotograf, ampak njegovo delo posega tudi v grafično oblikovanje, film in režijo videospotov.

Njegove grafične rešitve, povezane s fotografijo, poznamo na primer po ovitkih skupine Depeche Mode, portretih glasbenikov, kot so David Bowie, Joy Division, U2, Nina Hagen, Nick Cave, ali likovnih umetnikov, kot je Gerhard Richter in drugi. Njegovi začetki segajo v začetek osemdesetih, ko so mu obljubljali delo, če se preseli v London. Ta korak je naredil, vendar obljuba o delu ni bila izvedena. London tedanjega časa je bil zelo drugačen, kot je danes. Velika kriza in padanje težke industrije, ki sta Otok zaznamovala v osemdesetih, sta terjala ostre politične in družbene spremembe, obenem pa se je na mestu predsednice vlade tistega časa znašla Margaret Thatcher.

Obdobje thatcherizma je vsekakor zaznamovalo osemdeseta, saj je gospa vladala kar celo desetletje. Mnogim Britancem vsekakor ni jasno, zakaj bi se nekdo v začetku osemdesetih želel preseliti na Otok, saj so prav tedanji prebivalci zase iskali rešitev na drugih koncih sveta in je bila tendenca odseljevanja zelo močna. Vendar kot je to v veliko primerih, so bile družbene spremembe in razsuta družba dobri temelji za nastanek novega. Prav v osemdesetih se je rodilo veliko legendarnih skupin ali boljše povedano legendarnih glasbenih albumov, ki so zaznamovali svetovno glasbeno sceno in globalno kulturo.

Ob tem se je s pojavom glasbene televizije MTV začelo obdobje videospotov. Način vizualnega jezika, ki ga je Corbijn postavil v fotografiji, je povezal tako z grafičnim oblikovanjem kot režijo videospotov, tako se v njegovi zbirki znajdejo videospoti za U2, Nirvano, Coldplay, Depeche Mode in drugih. Kot sam omeni, videospotov zaenkrat ne režira več, ker ima občutek, da je v dosedanjem delu povedal vse, kar je imel za povedati, ali, enostavneje, da zaenkrat nima novih idej.

Razstava na Dunaju je prva večja predstavitev tega avtorja v Avstriji ter sovpada z njegovo sedemdesetletnico, kar je posebej zanimivo, saj obsega 200 del in ponuja vpogled v izjemni opus, ki ni zgolj predstavitev avtorja kot takega, ampak zmožnost na kritični pogled v čas, ko so dela nastajala. Tako skozi nekatera dela prikličemo in poskušamo razumeti čas ter na drugi strani skozi čas razumeti dela. Preplet osebnih povezav med avtorjem in portretiranci govori tudi o zgodovini in razvoju popkulture in medijske krajine, saj so prav mediji, ki so danes na neki novi prelomnici, hrbtenica te popkulture in posledično ustvarjanja globalne kulture, vrednot občinstva oziroma odraščajočih posameznikov.

Corbijn se kot zaljubljenec v slikarstvo (čeprav sam ne slika) velikokrat v svojih delih nanaša na tako imenovana klasična dela in biblične motive, ki jih poznamo v umetnostni zgodovini. V zbirko nizozemskih klasičnih nizozemskih mojstrov lahko poleg Vermeerja, Rembrandta, Van Gogha, Robbyja Müllerja mirno prištejemo tudi Corbijna.