Komentar Mateja Fišerja: Avstrijske volitve
Čez nekaj tednov bodo v Avstriji volitve. Gre za državo, v kateri se pač nikoli ne obetajo radikalne spremembe in, kot pravijo nekateri, kjer se spremembe dogajajo počasi in v stoletnem ciklu. Res je, da v Evropi vedno beležimo spremembe v nekih valovih. Tako je bila nekaj časa na pohodu tako imenovana levica oziroma stranke, ki jih po tradicionalni razvrstitvi, po kateri delimo politično telo na levo in desno, uvrščamo na levi del političnega pola. To je bil predvsem čas tako imenovane tretje poti, katere simbol je bil Tony Blair v Veliki Britaniji.
Sicer ima vsaka država oziroma bolje povedano družba glede na svojo tradicijo nekatere vrednote ukoreninjene. Skozi dolgoletni razvoj demokracije se pač nekatere stvari v družbi primejo in so del sistema ne glede na to, kdo je na oblasti. Čeprav Blair ni predstavljal konservativnega dela občinstva, pa je imel vse zakramente, ki jih mora imeti konservativec, in prav zaradi tega je bil sprejemljiv za oba politična pola volivcev.
Ko govorimo o tako imenovani klasični delitvi, je včasih zanimivo pogledati po različnih državah in na kakšnih osnovah temelji tako imenovani levi in desni pol. V našem primeru in v primeru držav, ki so izšle iz nekdanje skupne države Jugoslavije, je pač delitev levo in desno postavljena na popolnoma drugačnih temeljih kot drugod. Prva delitev, ki se postavlja, je med tistimi, ki hodijo v cerkev oziroma so verni ali se vsaj tako deklarirajo, in tistimi, ki jih tovrstno institucionalno izražanje lastnih prepričanj ne zanima. Ta delitev je nastala po razpadu Jugoslavije, ko smo dobili večstrankarske volitve in so stranke, ki se niso identificirale z bivšim enostrankarskim sistemom, iskale lastno identiteto ter se želele razlikovati od drugih.
Pri nas so bili mnogi tako desni kot levi nekoč v partiji in to je resničnost političnega razvoja družbe. Tudi če niso bili formalno del partije, so skozi izobraževalni sistem in vse ostale pridobitve samoupravnega socializma pridobili vse zakramente, da so postali to, kar so.
Ko pogledamo sliko v Evropi, je najmočnejša skupina skupina ljudskih strank. Ljudska stranka v Sloveniji pa skoraj ne obstaja, oziroma če pogledamo tradicijo te stranke, tiste, ki jo je nekoč vodil Anton Korošec, bi morala prav ta stranka predstavljati nosilno stranko konservativnega pola. Tako bi podobno, kot je tradicija v Avstriji, bile neke stranke, ki bi po neki klasični delitvi predstavljale jedro rdeče-črne koalicije, pri kateri zmaga enkrat ena, drugič druga, vendar v večini primerov dolgoročno vodita koalicijo.
Ta rdeče-črna kombinacija je tudi v Avstriji vedno na oblasti. Če so bili pri nas tako desni kot levi nekoč v partiji, pa v Avstriji tako desni kot levi hodijo v cerkev, in to ni stvar politične delitve. Gre bolj za razliko med delavstvom, ki mu vsekakor pripada rdeči Dunaj, in podeželjem, kjer vladajo tradicionalne ljudske vrednote.
Prav na letošnjih volitvah pa lahko pričakujemo zasuk v nekoliko bolj konservativno smer, kateri voda na mlin so vsekakor zadnji dogodki s priseljenci. Vsekakor bo zanimivo videti, kako črno bo letos volila Avstrija, obenem pa, kako rdeč bo ostal Dunaj. Skratka, v sto letih se ne spremeni veliko, spreminjajo se zgolj odtenki posameznih barv.
