Komentar Mateja Fišerja: Balkanski Dunaj
Pred leti, ko smo se mudili v New Yorku, se pač, kot je to v navadi, srečaš tudi s prijatelji iz našega bloka. Robi, dopisnik tiskovne agencije, je prvi stik vsakega Prekmurca, ki prihaja v to najpomembnejšo vas na svetu. Njegov predlog je bil, da se v nedeljo dobimo v cerkvi sv. Cirila na Manhattnu. Prvo začudenje je bilo, da te prijatelj, s katerim si na domačem dvorišču odraščal, naroči v cerkev.
Tam se res pojavimo, in ko pater Krizolog ali Padre, kot ga kličejo mlajši, začne mašo, se pred oltarjem pojavijo Nemke, ki so darovale mašo za gospo iz Črne gore. Gospa iz Črne gore je bila v tej nemški družini vzgojiteljica otrok in prav ti otroci so s solzami v očeh darovali mašo ob njenem slovesu.
Dobro. V bistvu je vse, kot je treba, ob tem pa se zaveš, da prideš v to najpomembnejšo in najbolj večkulturno vas na svetu obremenjen z nekimi evropskimi predsodki in bi želel stvari postaviti v neke svoje predale. V New Yorku so pač vsi Newyorčani s podnapisom, od kod prihajajo. Vsi so od nekod, če ne v prvi, potem v drugi, tretji ali četrti generaciji.
Z združevanjem Evrope je tendenca, kdo si, in predvsem, kdo nisi, postala še bolj vidna, saj, kot je videti, popularnost pridobiva nacionalna linija, tista, ki naj bi govorila o moji vasi in mojem ovinku. Na tem mestu se lahko vprašamo, ali obstaja povprečni Evropejec ali pa je Evropa zgolj združenje posameznih nacionalnih plemen, ki jih za zdaj druži zgolj skupno krmišče.
Tako se je minuli vikend sredi Dunaja zgodil festival balkanske hrane in muzike. Že napoved na družbenih omrežjih je dala slutiti, da ne gre za zgolj še en etno dogodek, ampak za veselico velikega formata. Statistika objave vabila na facebooku kaže, da je bilo dobrih tisoč dvesto oseb odločenih, da se bo dogodka udeležilo, in osemnajst tisoč takih, ki so za dogodek zainteresirani. To so za vsako, tudi dunajsko veselico dokaj velika števila.
Pojem, kaj je Balkan, je dokaj raztegljiv. Nekateri ga pojmujejo kot območje nekdanje Juge, drugi vidijo tja do Grčije, so pa tudi taki, ki ta pojem umestijo med Donavo in Jadran. Prav zaradi tega se odvisno od definicije v tem okolju Slovenija in Hrvaška ne vidita najraje, smo pa vedno zraven, ko je treba povedati, kakšni so dobri čevapčiči in kje sredi Ljubljane je najboljši burek. Moč nekdanje prestolnice je bila prav vključevanje, tako da so bili Čehi, Slovaki in Madžari prav tako del nekdanje habsburške Evrope.
Tako so danes, kot v New Yorku, že vsi Dunajčani s podpisom, od kod prihajajo. Balkanski flair je na Dunaju še vedno močan. Po statistikah sodeč je v mestu, ki ima slaba dva milijona prebivalcev, od tega dober milijon Avstrijcev, sto tisoč Srbov, Hrvatov pa je nekaj več kot trideset tisoč. Tukaj se velja vprašati, koliko je na primer Srbov in Hrvatov še med tistim milijonom, ki ga štejemo kot avstrijskega, saj vemo, da so na primer gradiščanski Hrvati že od nekdaj del avstrijske populacije. Ko seštejemo še pripadnike drugih skupin med Donavo in Jadranom, hitro pridemo do številke, ki presega tristo tisoč prebivalcev, kar je podatek, ki postavlja Balkance na drugo mesto, takoj za Avstrijci.
S tem lahko tudi pojasnimo, zakaj je Avstrija poleg Hrvaške edina od balkanskih držav, ki so na nogometni Fifini lestvici med petindvajsetimi najmočnejšimi.
