Komentar Mateja Fišerja: Beograjske zgodbe
Ko gledamo vsakdan, se v veliko primerih oko in spomin zaustavita na državah nekdanje skupne države. V Avstriji, Nemčiji in Švici pač niso brali Alana Forda, tistega Brixyjevega prevoda, kakor tudi ne Jergovića, Dežulovića ali Milharčiča. Če kje, je absurd doma »od Vardarja pa do Triglava«, in tukaj korenini mentalni prostor, v katerem se znajdemo veliko bolje kot kjer koli drugje. Od orade do rakije.
Čeprav je ta prostor okužen s preteklostjo, je pač po slovenski navadi najbolj plemenito kreganje skozi generacije tisto s prvim sosedom. Zamera do prvega soseda oziroma njegovega deda je generator razvoja naše družbe. Vse bomo naredili, da se pokažemo boljši od tistega za plotom. S sosedovim sosedom se pač ne skregaš, ker nimaš skupne ograje. Tako je tudi sosed mojega soseda, sovražnik mojega sovražnika, po naravi stvari moj prijatelj.
No, na podoben način gojimo večjo simpatijo do Srbije kot do Hrvaške. Minule dni sem po verigi naključij preživel v naši nekdanji prestolnici. Zanimiva, lahko bi rekli izjemno zanimiva izkušnja, ki je nikakor ne želim postavljati v hierarhijo boljše-slabše, ampak drugačno. Vizualno bi lahko rekli, da gre za popolni kaos, brikolaž v prostoru, predvsem pa v času. Na drugi strani pa srečaš stvari, za katere lahko rečeš, chapeau, želeli bi, da bomo tudi mi nekdaj tam.
To zagotovo drži za trg založništva in knjig. Ko se v nedeljo zvečer sprehajaš po glavnem sprehajališču, naenkrat ugotoviš, da je tamkajšnja knjigarna odprta. V nedeljo zvečer na sprehajališču. Nato ugotoviš, da so obiskovalci te knjigarne domačini in ne naključni turisti, ki želijo kupiti magnetke. Ko pogledaš malo bolje, ugotoviš, da se je knjižni trg v nekdanji prestolnici in njihovi državi formiral v popolni odsotnosti vpliva politike in je roko na srce eden najbolj zdravih v celotni nekdanji državi.
Pomanjkanje podpore in državnih intervencij je knjižni trg postavilo na kakovostne temelje in je zato postal zelo zdrava dejavnost. Ni podpore avtorjem, prevajalcem, založnikom in zaradi tega se izdaja to, kar je dobro, in to, kar je dobro, ljudje berejo in tudi kupijo. Posledično so naklade, čeprav je država zgolj za trikrat večja od Slovenije, desetkratnik naših izdaj, in to tistih povprečnih avtorjev, najboljši literarni avtorji pa prodajajo nam nepredstavljive naklade.
Ena najbolj progresivnih založb Booka, katere lastnik je Ivan Bevc, fant slovenskih korenin, na primer vsako leto naredi razpis za nove avtorje, celotni projekt pa podpira znamenita bančna skupina. Na natečaj prihaja več kot štiristo besedil, od katerih izberejo tisto, ki ga bodo izdali. Prav zaradi večjih naklad so knjige občutno cenejše in zato dostopnejše.
Hkrati lahko ugotovimo, da vojne ne bo. Ker je tudi na cesti veliko manj silikonk, kot jih je bilo nekoč. To lahko trdimo na podlagi klasične ekonomske analize, ker naj bi bila ekonomija racionalno obnašanje potrošnika. Skratka, pred vojno ali krizo se povečuje število silikonskih »sponzoruš«, ki prihajajočo krizo zaznavajo podobno kot sloni cunami. Pred vojno in krizo se vse več mladenk operira, da bi bile bolj privlačne za stare brkate milijonarje in si tako zagotovile stabilno eksistenco ob prihajajoči krizi. Glede na to, da so silikonke tudi v Beogradu v upadu, smo lahko mirni. Videti je, da je okolje ekonomsko stabilno in vojne ne bo.
