Komentar Mateja Fišerja: Boljša cena

Pred dnevi je v regiji zakrožil posnetek, na katerem predsednik Srbije na novinarski konferenci predstavlja cene posameznih izdelkov. Ni šlo zgolj za klasično tehnično novico, da se je oblasti uspelo s trgovci dogovoriti za znižanje cen posameznih izdelkov. Gre namreč za projekt, v katerega bo vključenih dvajset izdelkov, ki naj bi spadali med tako imenovane nujne za preživetje slehernega gospodinjstva. Ta informacija bi bila sprejeta dokaj normalno, ko ne bi bila predstavljena na način, da je predsednik sedel pred novinarji z nakupovalno košarico in iz nje jemal posamezni izdelek, s katerega je prebral tudi novo znižano ceno. Teater, podoben tistemu, ko smo na predvolilnem shodu v Kaliforniji gledali Schwarzeneggerja z metlo v roki, ki je rohnel, da bo počistil birokracijo ali kaj vem že kaj. Skratka, informacije, ki so imele svojo vrednost prav zaradi grotesknosti in načina, kako so bile predstavljene.

Ko posameznik gleda tovrstne podvige, ima lahko o tem svoje mnenje, vendar vse skupaj spominja na neke vrste podcenjevanje ali omalovaževanje tistih, ki jim je informacija namenjena. Tudi brez košarice ali tudi brez metle bi vsak normalni državljan razumel, da je državi uspelo prepričati trgovce, da ponudijo izdelke po ugodnejših cenah. Teoretično vse lepo in prav. Vse skupaj spominja na večno temo, ki se vsako leto z manjšimi prekinitvami pojavi na temo žitne verige. Tudi ta dogovor naj bi enkrat za vselej vzpostavil pravičen ali bolje povedano uravnotežen odnos med vsemi, ki sestavljajo kruhovo pot od polja do mize potrošnika. Na tej poti vselej končamo z informacijo, podobno tisti »Sizif le korak do uspeha«.

So vat, bi rekli. V preteklosti smo videli že mnogo tovrstnih pobud in v večini primerov, ko država poseže v gospodarstvo, ob tem pa dejansko nima niti korenčka niti palice, da bi zadevo postavili nekako trdneje ali uzakonili zadeve in bi s tem prišli tudi dlje od skupinske fotografije.

Tako so na Hrvaškem pred kratim omejili cene nekaterih najbolj uporabljenih goriv na bencinskih črpalkah. Vendar glej ga, zlomka, prav nekaj trenutkov prej, preden želiš natočiti to poceni gorivo, ga je zmanjkalo. Kot alternativa je na voljo podobno, vendar ni po nizki ceni, ampak po komercialni. Nekoliko starejši gospodarstveniki imajo ključ za to ključavnico. Ker so v to šolo že enkrat hodili. Tovrstna regulacija je bila poznana v osemdesetih v bivši Jugi. Izdelki so imeli regulirane cene. Ta ukrep je povzročil val inovacij in vsa podjetja, ki so želela preživeti in kolikor toliko ekonomsko obstati na trgu, so začela poleg osnovnih izdelkov, ki so imeli regulirane cene, postavljati na police inovacije. Ker novi izdelki niso imeli reguliranih cen in si lahko za novi izdelek postavil ceno, ki je bila ekonomsko upravičena.

In tako se je pojavljala množica novih inoviranih izdelkov, ki so se od osnovnih izdelkov razlikovali zelo malo, bodisi v imenu, teži ali s kakšno manjšo kozmetično spremembo, ključno je bilo, da gre za novi izdelek, ki ga doslej na trgu še ni bilo. In tako so bili novi izdelki vedno na voljo, tisti z regulirano ceno pa so nekaj trenutkov, preden si ga želel kupiti, pošli. Mislim, da je bil edina stalnica v tem štosu polbeli, kot smo ga imenovali, socialni kruh, ki je bil tudi hrbtenica bratstva in enotnosti. In tako ekonomska resničnost prehiti ali zaobide politično resničnost, ki lahko včasih tudi s svetlobno hitrostjo najavi, da bo odkupila vse žito v državi in potrošniku ponudila kruh iz domačih žit po boljši ceni. Boš, ja.