Komentar Mateja Fišerja: Ciganska pečenka
Ko se peljete iz Murske Sobote proti Radencem, pridete najprej v Črnske meje. Tam na desni strani je spomenik padlim junakom v drugi svetovni vojni in dva ovinka za tem, na levi strani, je vas, ki se imenuje Murski Črnci. Na Ravenskem sta tudi potok Črnec in picerija z odličnimi picami, ki sliši na ime Gostilna ob Črncu. Ob teh izrazih bi nepazljiv prevajalec, ki bi oblikoval besedilo za ameriške turiste, lahko naredil napako in stvari prevajal kot »Mura niggers« ali »Mura blacks«. Mogoče so se tovrstni izrazi uporabljali nekoč, danes pa se uporabljajo milejši oziroma sedanjemu času primernejši, coloured. Obarvan.
In tako smo bili v naših časih, tistih osnovnošolskih, ki so potekali od smrti JBT in do rojstva kvarteta JBTZ, tudi mi soočeni z nenehnimi popravili poimenovanj. Naši sošolci cigani se naenkrat več niso smeli imenovati cigani, ampak so postali Romi. Čeprav so tudi sami sebe imenovali cigani, so pač učiteljice vztrajale, da je poimenovanje cigan zaničujoče.
Tisti, ki smo imeli privilegij, da smo bili v razredu z njimi, mogoče bolje razumemo celotno zgodbo oziroma težavo, ki je prisotna na Dolenjskem. Naši cigani so bili vedno del našega okolja. Sosed, ki je živel v istem bloku kot mi, je delal kot mnogi v Muri in pel v cerkvenem zboru, znan pa je postal, ko je v akciji Podarim – Dobim dobil avto visa. Didi in mlajši Didi sta legendi Nogometnega kluba Mura in ni ga navijača, ki ne bi poznal legend o njiju. Še v starejših letih sta bila v mestu spoštovana gospoda. Na tem mestu vsekakor ne smemo izpustiti cimbalista Miške Baranje, ki je še v poznih letih koncertiral s Kreslinom, njegovi učenci ali učenci njegovih učencev pa so skoraj vsi cimbalisti v Sloveniji. Brez Miške se cimbale v Sloveniji več ne bi igrale. Njegov učenec Andi Sobočan je celo napisal prvi učbenik za cimbale v Sloveniji.
Pušča je eno najprepoznavnejših ciganskih ali romskih naselij v našem delu Slovenije. Vrtec v tem naselju je bil prvotno namenjen zgolj romskim otrokom, je pa zaradi pedagoške kakovosti napredoval do te mere, da danes mnogi tudi neromski starši vozijo svoje otroke v ta vrtec. Na tem mestu vsekakor ne morem reči, da tudi Romi nimajo svojih težav, tako kot vsi ostali. Še pred leti je za to naselje skrbel soboški legendarni policist Febo, ki je bil hkrati neke vrste mestni policist, ki je pokrival center. On je govoril tudi romski jezik in je bil policist, ki je imel svoje področje v malem prstu.
To, kar danes gledamo na Dolenjskem, je vsekakor neuspeh lokalne skupnosti. Romi tam niso od včeraj. Vsak ima svoje korenine in lastno preteklost, tako da stigmatizacija ni zgolj stvar poimenovanja, ampak temelji na odnosu do sočloveka. Tudi ciganska pečenka, ki naj bi v naše kraje prišla od nekod in jo na Madžarskem imenujemo »cigánypecsenye«, je danes kulinarična posebnost, na katero smo ponosni. Pa je verjetno zdaj v časih sprejemljivih poimenovanj ne bomo prekrstili v »romska pečenka«.
Dialog se lahko začne, ko si zmoremo priznati, da na eni strani ni »dolenjčkov«, na drugi pa »romov«, ampak smo vsi cigani. Kot pri nas pravijo, so eni »bejli cigani«, drugi pa »čarni cigani«. S ten ka so do zaj bejli cigani v toj državi več fkradnuli kak čarni.
