Komentar Mateja Fišerja: Čigumi

Pred kratkim smo na tem mestu pisali o slovitem čigumiju Nine Simone, ki ga je Warren Ellis odlepil s klavirja Steinway & Sons, na koncertu, ki ni bil posnet, a se ga vsi, ki so bili tam prisotni, spomnijo kot enega najboljših nastopov, kar so si jih ogledali v živo. Ta čigumi je postal simbol, pričevanje nekega dogodka, za katerega zgolj prisotni vedo, kakšne spomine jim obudi. Pri nas se je izraz čigumi ustalil predvsem na podlagi prejšnjih navad, čikanja ali žvečenja na primer tobaka, navade, ki je bila od nekdaj prisotna med ljudstvom.

Povezava z gumijem za čikanje pa je nastala s pojavom gumija, ki sega v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Res je, da je žvečenje različnih snovi prisotno že od prazgodovine, mogoče poleg tobaka najbolj poznano žvečenje so prakticirali v Latinski Ameriki, žvečenje kokinih listov. Sodobni čigumiji so tako sestavljeni iz gumijaste osnove, sladil, okusov in barvil. Če je še v času odraščanja naše generacije veljalo, da je čigumi sovražnik otroštva, saj kvari zobe in povzroča odvisnost od sladkorja, ki se je ni možno rešiti in je prva vstopna točka v svet drog, ki z odraščanjem zgolj povečujejo svojo intenziteto, je danes prav nasprotno in velja čigumi za tisto živilo ali kako naj to poimenujemo, ki ga priporočajo tudi zobozdravniki.

Na kratko povedano stvari se spreminjajo, in to ne zgolj v svojih niansah, ampak se spreminjajo tako, da postajajo lastno nasprotje. Tako je imel tudi čigumi na simbolni ravni svojo vlogo in je veljal za tipični produkt zahodne kulture, ki jo je bilo treba v vzhodnem bloku in za železno zaveso v kali zatreti. Tako smo mi, ki smo bili nekje na sredi in smo imeli privilegij neuvrščenih, lahko nekoliko večkrat pogledali tako na zahod kot tudi na vzhod. Kavbojke in superge so se kupovale v Italiji, kava in banane v Avstriji, sir in kostanjev pire pa na Madžarskem. Jasno je, da so se čigumiji kupovali v Avstriji in Italiji ali pa jih je skupaj s prvimi digitalnimi urami prinesel kateri od zdomcev iz Nemčije.

In tako je bila Evropa razdeljena na tiste, ki imajo čigumi, in tiste, ki ga nimajo ali pri njih ni zaželen. Ta čigumi zavesa se je počasi rahljala in tranzicija od čigumija, ki kvari zobe, do čigumija, ki je do zob prijazen in celo zaželen, je tudi na mentaliteti ljudi pustila posledice. Marsikdo, ki so ga v mladosti učili, da čigumi ni zdrav, še danes težko dojame, da je čigumi zdrav. In prav v tem je štos. Zelo lahko je narediti neko spremembo, težje pa je spremembo uveljaviti v miselnosti ljudi. In ko danes gledamo Evropo, izjemno dobro vidimo tiste, ki so imeli čigumi, in tiste, ki ga niso. Dokler je bila Evropa sestavljena iz tistih, ki so imeli čigumi, je celotna zadeva nekako delovala. Veliko denarja so dali, da se zmanjša razkorak do tistih, ki niso imeli čigumija, in, evo ga.

Podobno kot v zgodbi o nezdravem in zdravem čigumiju tudi tisti za železno zaveso niso mogli ponotranjiti, da bodo nekoč del zveze Nato, in v veliko primerih vidimo, da prav vzhodnjaki še vedno utrujajo Evropo s svojimi travmami iz časov, ko niso imeli čigumija. Slovenija je dobila komisarko, ki se bo ukvarjala s prav to temo. S temo, da razloži, da je čigumi do zob prijazen, čeprav mnogi globoko v sebi še vedno o tem dvomijo. Žvečijo, vendar ne verjamejo, da pripada čigumi spektru evropskih vrednot.