Komentar Mateja Fišerja: Communio incidens
Communio incidens obstaja, ko vpleteni strani nista v nobenem pravnem razmerju, ampak tvorita skupnost usode, ki temelji na skupnih interesih. To je izraz, ki prihaja iz rimskega prava. Vendar je v začetku sedemdesetih nastala prekmurska banda, ki je temu izrazu dala nov pomen. Zgodba, ki sledi, je nenavadna ali bolje povedano surrealna.
Pisalo se je leto 1972, ko je bil v Ljubljani drugi Pop festival. Dvodnevni koncert, kjer so se zbrale najpomembnejše skupine nekdanje Jugoslavije. Po verigi srečnih naključij je na tem koncertu nastopila tudi skupina iz Prekmurja. Pa ne uveljavljena skupina, ki bi imela svoje zaledje na številnih odrih zadružnih domov, ampak skupina, ki v bistvu ni obstajala.
Janez Vlaj, kasnejši vrhovni sodnik, je imel sostanovalca iz Kopra, ki mu je omenil, da bo v Hali Tivoli organiziran Pop festival. Poznal je znanega novinarja revije Stop Tineta Guzeja, ki je poznal organizatorje in jim predlagal novo skupino. Ker vsi člani skupine takrat niso bili v Ljubljani, je del skupine opravil avdicijo v dijaškem domu pred komisijo, ki so jo sestavljali organizatorja Čedo Klemenc, Branko Lazarevič in Eva Sršen. Takrat so stvari postale resne, saj skupina v bistvu formalno sploh ni obstajala. Od tu tudi ime Communio incidens (naključna skupina). To je pojem, ki ga je Janez vzel iz študija rimskega prava, ker se je prav tedaj pripravljal na izpit.
Tako so on, Ciril Klajnšček - Cola in Boris Dervarič - Trdi k sodelovanju povabili kitarista Andreja, basista Danila in bobnarja Mirčija Celeca. Vključili so tudi soboškega tehničnega genialca, soboškega Oppenheimerja Pito Vöroša. Ta je za omenjeni koncert iz osciloskopa naredil sintesajzer in violino z oddajnikom in sprejemnikom. Sintesajzer je igral Ciril Klajnšček, zvok pa je spominjal na Emerson, Lake & Palmer, Vlaj pa je z brezžično violino lahko šel tudi na tribuno in ojačevalec je lovil zvok, kar je bilo v tistem času nepojmljivo.
Pisalo se je leto 1972. Prvi večer festivala so zaključili sarajevski Indexi, Mladi levi in Communio incidens. Na nastopu je bilo sicer nekaj težav, saj se je zažgal del opreme, posnetka iz Tivolija pa baje tudi ni, ker je tudi s snemanjem bilo nekaj narobe. Skratka, kritika je bila zelo razdvojena, nekateri so v tem nastopu videli popoln polom, drugi pa edino svetlo točko v poplavi primitivnega rocka. Manager od skupine Had je rekel, da če pridejo v Zagreb, naredi z njimi »največji bum u zemlji«.
Tudi klaviature, ki so jih uporabljali, niso bile njihove, ampak jim jih je na koncertu posodil klaviaturist Mladih levov Vasko Repinc z opozorilom, naj izberejo primerno skladbo, saj dve tipki ne delujeta. Skratka, ob tem da je bil Pop festival stičišče prebujajoče se glasbene scene v nekdanji državi, bo ostal zapisan tudi po tehničnih novostih ali bolje povedano tehnični ekskluzivi, ko so se v glasbi mnogo prej, preden je to postalo vsakdanje, pojavili violina z oddajnikom in sprejemnikom ter sintetizirajoči zvoki, ki so prihajali iz naprave, narejene v domači delavnici.
Na tem mestu lahko zatrdimo, da je šlo za prelomna leta v družbi, saj se je na različnih področjih podiralo tabuje in odkrivalo novosti, generacije pa so bile toliko potentne, da so vedele zgolj to, da nič ni nemogoče. Če je lahko človek pristal na Luni, je možno tudi kaj podobnega ustvariti v domači delavnici.
