Komentar Mateja Fišerja: Disko šola
Mesto prihodnosti. Kakšno naj bi bilo mesto prihodnosti? V zadnjem času gre za veliko temo, s katero se ukvarjajo arhitekti, urbanisti, sociologi, ekonomisti, prometni strokovnjaki, politiki in vsi drugi, ki so za to tematiko poklicani. Ali širše o načinu bivanja v prihodnosti, tako v mestih kot tudi na podeželju.
Definicija zadnjih dveh pojmov je lahko zelo raztegljiva, predvsem ko iščemo mejo med mestom in tistim, kar ni mesto. Odvisno pač, iz katere izhodiščne točke gledamo. Nekomu, ki prihaja iz São Paola, bo Slovenija vsekakor delovala kot vrtiček ali zbirka podeželskih zaselkov. In na to smo lahko vsekakor tudi ponosni. Vendar ko pogledamo svoje dnevno gibanje, način, kako se v dnevni rutini gibljemo, mogoče niti ni pomembna velikost vsega tistega, česar ne potrebujemo, ampak predvsem velikost in povezanost prostora, ki ga dejansko uporabljamo.
Na Dunaju je te dni na povabilo dunajskega tedna oblikovanja postavljena razstava Disko šola. Gre za projekt, ki ga vodi Institut za transmedijski Design (ITD) iz Slovenije in je povezal šole iz Murske Sobote, pet šol iz mesta Firminy v Franciji, šolo iz Čila in šolo Kenyongasse AHS iz dunajskega sedmega okrožja. Skupno izhodišče je bilo, kako naj bi bilo videti mesto prihodnosti, vendar odgovorov na ta vprašanja tokrat niso podali strokovnjaki, inženirji, znanstveniki ali politiki, ampak otroci posameznih šol.
Če kaj, prihodnost pripada otrokom ali bi vsaj morala pripadati njim in zanimivo je, da pri zasnovi velikih strategij in projektov prihodnosti v veliki meri pozabljamo prav na tiste, ki naj bi jim bile rešitve namenjene. Čeprav se marsikomu zdi, da spraševanje osnovnošolcev, kako bi želeli živeti v prihodnje, ni tema, ki bi lahko stala na dovolj trdnih temeljih, in da ima tudi vsak strokovnjak otroško izkušnjo, je mogoče tako imenovana pot od spodaj navzgor lahko edina prava.
Če želimo resnično spremeniti položaj, v katerem smo se danes znašli, je vsekakor treba spremeniti paradigmo, ki nas je pripeljala do sem, kjer smo danes. Okrog nas kroži veliko informacij o mestih, ki postajajo neprijazna za življenje domačinov. Tako velika mesta kot tudi manjša se spopadajo z vprašanjem, kako naprej.
Če je bila še pred desetimi ali petnajstimi leti želja o privabljanju turistov ena najvišjih prioritet gospodarskega razvoja krajev, smo se danes znašli v položaju, ko jih imamo dovolj ali v veliko primerih celo preveč. Tudi statistika beleži zgolj številke o prihodih in prenočitvah, tudi ocenah, koliko posamezni turist porabi v času svojega bivanja, le redko pa zasledimo podatek o kakovosti teh prihodov, prenočitev in porabljenem denarju.
Še večje vprašanje je, kako ti prihodi, prenočitve in porabljen denar vplivajo na življenje domačinov kratkoročno, predvsem pa dolgoročno. Ko v središču mesta ni prostora za domačine, je veliko vprašanje, komu je dejansko mesto namenjeno.
Druga velika tema pa so migracije. Vprašanje, kako posamezni kraj integrira tiste, ki prihajajo in ne odidejo, ampak ostanejo. Kako načrtovanje infrastrukture odgovarja na nove izzive bivanja in življenja v posameznem kraju. Prav zaradi tega je zanimivo prisluhniti tudi otrokom, ker je bila ena od mnogih njihovih želja, da bi želeli živeti v kraju, ki ne smrdi.
