Komentar Mateja Fišerja: Domače
V mnogih dejavnostih in zelo zlahka uporabljamo izraz domače. Najpogosteje to vsekakor pri hrani, je pa zelo pogosta uporaba tudi na področju športa. Naj bom natančnejši, pri nogometu.
Domači igralci so tisti, ki držijo okostje vsakega tudi lokalnega kluba. Domači in gostje, piše tudi na generičnih semaforjih, kjer je možno odčitati rezultat dvoboja. Definicija domačega je zelo raztegljiva in prilagodljiva uporabi, odvisno od tega in predvsem, s kakšnim namenom želimo kaj sporočiti. Domači igralci so v najbolj puristični različici tisti, ki igrajo za naš klub in so bili vzgojeni v domačem klubu. Tisti, ki so prišli v klub kot otroci in smo jih vzgajali skozi otroške in mladinske selekcije vse do danes, ko lahko zaigrajo v prvem moštvu. To je najbolj čista definicija in pri tej resnično nimamo kaj dodati. Tovrstni domači igralci imajo tudi največ domačih podpornikov, navijačev, in prav to je vrednost lokalnega okolja. Takšne klube podpirajo tudi starši, tudi tisti, ki imajo lastna podjetja ali so obrtniki in po svojih zmožnostih pristavijo kakšen odvečni evro, ki bi ga lahko porabili drugje. Odločijo se pač, da bodo podpirali domače.
Ko sem ob neki priložnosti govoril s predsednikom takšnega lokalnega nogometnega kluba in je trdil, da pri njih igrajo samo domači, me je zanimalo, kako oni v klubu definirajo domače. Ali so to meje vasi, po kateri se klub imenuje, ali kako drugače. Odvrnil je, da so zanje domači tisti fantje in otroci, ki se lahko s kolesom pripeljejo na trening. Definicija se mi zdi kar zanimiva, predvsem v luči dejstva, da ima skoraj vsaka vas svoj nogometni klub in postane igralec iz sosednje vasi hitro tujec ali gost, če bi želel zaigrati za naš klub. Pri raztegnjenem pojmovanju domačega je tudi tisti igralec, ki igra za naš klub, pa ni nujno vzgojen v našem klubu, domači igralec. Tudi če je iz druge vasi, je domači, pomembno je, da se lahko pripelje na trening s kolesom.
Pojem domačega pa se še dodatno razširi, ko pogledamo z neke distance. Ko igramo v drugi pokrajini, so vsi igralci, ki igrajo za naš klub in so iz naše regije, domači igralci. Ko pa igra reprezentanca na evropskem prvenstvu, pa so vsi igralci, ki prihajajo iz naše države, domači igralci. V Sloveniji je pač ta format nekoliko manjši in smo hitro domači tako tisti iz Lendave kot tudi tisti iz Kopra. Je pa res, da distanca in predvsem slovenska kolesarska tradicija omogoča, da se kakšen Rogla pripelje na trening v Lendavo s kolesom od koder koli v Sloveniji. Na drugi strani pa so tudi države, kot je Francija, ki je veliko večja država in ima kar nekaj svojih departmajev. Pri njih bo tudi nekdo, ki prihaja z otoka Reunion, domači igralec, saj spada otok pod francosko oblast.
To logiko lahko prenesemo tudi v gospodarstvo, kjer radi govorimo o domačem. Res je, da smo še del tistih generacij, ki so jo učili, da je vse premoženje te države naše premoženje. Družbena lastnina je bil termin, prek katerega se je dajal občutek, da je vse naše, vendar v resnici ni bilo od nikogar.
Edino, ko smo lahko prepričani, da je nekaj domače, je, ko gremo za hišo in z domačega vrta izpulimo korenje. To je resnično naše in domače. Pri vseh preostalih primerih domačnosti pa gre pač za stvar občutka, distance in zornega kota, od kod gledamo. Tako kot na tistih sto šestdeset tisoč nepremičnin, ki jih imamo Slovenci na Hrvaškem. So pač domače.
