Komentar Mateja Fišerja: Dopusti

Počasi padamo v čas dopustov, beri, tisti čas, ko nikjer, kamor boš poklical, ne boš mogel ničesar urediti, ker boš naletel na odgovor, da je tisti, ki bi vam lahko pomagal, pravkar na dopustu. In ko boste nalogo ponovili čez dva tedna, boste deležni enakega odgovora. In ko boste tretji teden nalogo ponovno ponovili, boste, če ste take sreče kot jaz, dobili odgovor, da je tisti, ki bi lahko vašo stvar rešil, pravkar na malici.

Srečo poskusite čez slabo uro in ugotovite, da se dotični z malice sploh ni vrnil, ker je celotna scena na nizkih obratih, ker so dopusti. Končno ga dobite, začneta pogovor o temi, ki bi vam olajšala življenje, in naletite na oviro. Dotični ne pokriva vseh področij, ki se nanašajo na vaše vprašanje, in bi se o podrobnostih moral posvetovati s sodelavcem, ki bolje obvlada tematiko. Jasno, prav ste uganili, kolega, s katerim bi se moral posvetovati, ker bolje obvlada tematiko, pa je pravkar na dopustu. Res je, da ima večina uslužbencev kakšnih dvajset dni dopusta. Večina, ki ima šoloobvezne otroke, dopust prilagodi šolskemu koledarju. Nikakor si ne domišljam, da bi šolarjem vzeli počitnice ali jih radikalno skrajšali, vendar ko pogledamo dejansko stanje, ugotovimo, da smo zaradi dopustov bolj ali manj tri mesece in pol v frajlaufu. V zimskem času gredo pač enkrat na počitnice vzhodni, drugič zahodni Slovenci, kar pomeni, da ničesar ne moreš urediti niti takrat, ko nisi na dopustu. V poletnem času pa bi lahko na vrata napisali »vidimo se jeseni«.

Pa še takrat je treba ujeti termin, ko niso krompirjeve počitnice ali čas med Miklavžem in Tremi kralji. S časom prebolevanja pred- in podopustniške travme se zadeva razvleče na štiri mesece ali več. Res je, da so ljudje zaposleni v različnih dejavnostih, in vsi tisti, ki niso na proizvodni liniji, lahko prebolevajo pred- in podopustniško travmo. Res je tudi, da nekaterim dopust predstavlja stres, saj morajo štiriindvajset ur na dan preživeti s svojimi najdražjimi. Umik in pobeg nista možna in zadeva lahko pripelje do katastrofalnih posledic. V posamezniku pa se poleg vseh pred-, po- in obdopustniških travm nakopiči še strah pred visokimi cenami. Že dobra dva meseca sledimo informacijam, da je na dopustu vse izjemno drago. Ker je naš domači dopustniški vrtiček pač kroacija, najbolj sledimo temnim oblakom, ki prihajajo od tam. Popolnoma smo obveščeni, kako drag je sladoled na vsakem od hrvaških otokov. Tovrstna obveščenost je tudi posledica dostopa do družbenih omrežij. Enako se dogaja s ceno pice in piva. Edino cena slednjega mi nekaj pove, pa ne zaradi tega, ker bi imel vpogled v cene drugje, ampak ker si pač znam preračunati, s kakšno frekvenco se vrtijo runde, ko ob mizo sede naša družba. Okej.

Kot kaže, je cena sladoleda podobna ceni piva, in hvala bogu, da ne jemo sladoleda na runde. Je pa res, da smo pri travmatiziranju ljudstva s cenami sladoleda popolnoma pozabili na ceno sladoleda na smučanju. Koliko bo šele sladoled stal na smučanju, če je že na morju drag kot žafran? Bomo šmarn prav tako plačevali petnajst evrov in kuhanega šest? Ste odšteli za smučarsko karto petdeset evrov in ni bilo vremena za smučanje? Kaj bi dejali, ko bi prišli na morje in ugotovili, da ni morja, tako kot pridete na smučanje in ni snega? Ne zatiskajte si oči, to, kar se vam dogaja na morju, ni najhujše.

Smučarska sezona šele prihaja. Groza. In potem se čudite, da je tisti iz začetka tega besedila, takrat ko ste ga končno dobili, popolnoma brez volje, da bi reševal vaš problem. Poskusite ga razumeti, saj je človek v končni fazi prišel z dopusta.