Komentar Mateja Fišerja: Dve poletji

»Bližala se je pomlad. Butalcem je primanjkovalo krme. Sklepali so in sklenili, da to ni prav in da gredo nad poglavarja: »Gospod poglavar, čas za pašo je vsako leto prekratek, zima je predolga, pozimi je živina v hlevu pa več požre, kakor imamo krme, potem pa spomladi crka od lakote. Dajte, pomagajte, da bosta dve poletji in le ena zima!«

Jim odgovori poglavar: »Hodite zbogom, ljudje, vaša prošnja je uslišana. Sedaj bo skoraj poletje, potem bo zima, za zimo zopet poletje – evo, pa boste imeli dve poletji in eno samo zimo.«

Butalci so se hvaležno poklonili in so šli in domov prinesli veselo novico, da so Butale dobile dve poletji in eno samo zimo.«*

Nekako v tej smeri potekajo hiringi za nove kmetijske ministre. Zbirka želja in obljub. Rezultat je v večini primerov jasen že vnaprej, vendar je sistemsko določeno, da se pred kronanjem opravijo pogovori, prek katerih naj bi se ugotovilo, ali je kandidat primeren oziroma ali je predlagatelj tokrat imel srečno roko in izbral pravega, takega, ki ustreza večini.

Večina je pač določena na volitvah oziroma s sestavo koalicije in ni ga junaka, ki bi podprl nasprotno moštvo, saj bi mu zelo hitro očitali igranje na domači gol in vse, kar temu sledi. Izid glasovanja ni povezan s tem, kaj govorijo ali obljubljajo. Tokrat so bila tudi vprašanja, kako bo ministrica preprečila širjenje ali vzpostavila obrambo pred afriško prašičjo kugo in kaj meni o nutrijah.

Afriška prašičja kuga je globalna ali vsaj regionalna težava. Po nekaterih podatkih se širi 50 kilometrov na leto in je že pred vrati naše države. Gre za resnično grožnjo, ki je marsikdo ne jemlje resno. V primeru resnega izbruha bo padla slovenska prašičereja in posledic si dejansko ne moremo predstavljati.

Kot se je videlo na Hrvaškem, so za širjenje dejansko odgovorni mali kmetje, ki zaradi prodaje enega prašiča na fuš izpostavijo tveganju celotno panogo. Veliki sistemi imajo vse obrambne mehanizme zagotovljene in grožnje jemljejo prekleto resno, saj se zavedajo, kaj to pomeni za prihodnost.

Ko smo bili pred leti priča izbruhom bolezni norih krav in ptičje gripe, so bili potrošniki dejansko na nogah. Nihče ni kupoval perutninskega mesa, skladišča in zamrzovalnice pa so bile polne vse do Budimpešte. In temu ob rob se postavljajo nutrije, ker si je nekdo zamislil, da bi bilo fino tovrstne kreature zaščititi, ker jih je pač lepše videti v vodi kot na ramenih petičnih gospa.

Verjetno nikogar, ampak resnično nikogar v resnem kmetijstvu ne zanima, kaj se bo zgodilo z nutrijami, in ni prav, da postavljamo teme, ki imajo resnični pomen za panogo, v par s tistimi, ki so nepomembne in obskurne. S tem razvrednotimo funkcijo in relativiziramo tematiko, o kateri je govor. Naenkrat tudi javnost ne zna presoditi, kaj je pomembno in kaj ni, in se tudi na resna opozorila ne odziva več, kot bi bilo pričakovati.

Izenačevanje pomembnih in nepomembnih tem lahko naredi dolgoročno škodo. Še posebno ko že vnaprej vemo, da minister ne za eno ne za drugo stvar ne bo naredil nič, ker so za to pristojne stroka in službe, ki se morajo s temi stvarmi ukvarjati ne glede na to, kdo je na vrhu. Minister lahko obljubi le dve poletji in eno zimo, ki jih bo koalicija tako ali tako izglasovala. O tem je govoril že Milčinski.