Komentar Mateja Fišerja: Haloa – praznik kurb

Nemški zakonski par srednjih let, Manfred in njegova precej mlajša žena Majra, po rodu iz Zagreba, preživljata poletni dopust na Hvaru. Nastanita se v hiši vdove gospe Marije, medtem ko se med Majro in Marijinim sinom začuti erotična napetost. Med prvim srečanjem parov nastanejo čustvene vezi, ki bodo vplivale na vse vpletene.

To je osnova za samoodkrivanje in medsebojno čustveno zbliževanje. Sčasoma se med Manfredom in Majro razvijejo globlja čustva, konec pa razkrije pravi razlog Majrinega prihoda na Hvar. Tako nekako gre film Lordana Zafranoviča Haloa – praznik kurb iz leta 1988. Film poizkuša na podlagi ljubezenskega trikotnika prestopiti svoje meje, tako da poudarja vseprisoten konflikt med ljubeznijo in osamljenostjo. Tradicija pravi, da so v stari Grčiji prostitutke enkrat na leto z zavezanimi očmi pred templji iskale iz keramike narejene spolne organe. V primeru, da jih niso našle, je to bil slab znak, v nasprotnem pa je to bilo dobro znamenje za prihajajoče leto. Po domače, obetala se je dobra sezona. To veselo slavje so stari Grki imenovali haloa. Pred kratkim smo brali, da je prav na Hvaru prišlo do spora med dvema gostilničarjema, ki imata svojo restavracijo oziroma bar na najbolj obljudenem delu hvarskega pristanišča.

Konkretno eden od njiju je napadel drugega, ker naj bi mu s svojim delovanjem prevzemal goste. Napad se je zgodil sredi dneva ob prisotnosti gostov, uporabljena pa je bila tudi palica, tako da je eden od zaposlenih končal v bolnišnici. Verjetno ima spor globlje korenine, saj drugače do tako brutalnega napada ne bi prišlo. Prav Hvar z bližnjimi Peklenskimi otoki, ki je nekoč slovel po avtentičnosti, se je v zadnjih letih razvil v smer dragega zabavnega turizma. Za idejo vrhunskega turizma, kot bi ga želeli danes, se gre zahvaliti Eugenu Meneghellu, ki je okoli leta 1906 začel na otočku sv. Klement saditi eksotične rastline v želji, da ustvari lokacijo, na kateri si bo moč spočiti oko in duha, pobegniti iz civilizacije in uživati v sozvočju z naravo. Ideja, čeprav stara več kot sto let, bi lahko bila danes bolj živa, kot je bila kadar koli. Naslednje generacije so to idejo varovale in nadgrajevale z umetniškimi delavnicami in prostori, ki omogočajo pobeg od mestnega vrveža. Tako se je celotna stvar nadaljevala, dokler na otok niso prišli tisti, ki vohajo zgolj denar. Hvar je postal destinacija, ki si je ljudje ne želijo več obiskati. Tako imenovana party destinacija, na katero prihajajo mularija in novi bogataši, ki v veliki večini podprti z različnimi substancami niti ne vidijo niti ne cenijo ritma, ki ga imajo tovrstni kraji.

Pomembno je, da se zabavamo, tudi če ne vemo točno, kje smo. Tako je postala lokacija v nekem trenutku neatraktivna za resne goste, ki želijo več kot zgolj instant ponudbo. Ideja družine Meneghello se je v mestu Hvar spremenila v lastno nasprotje, tako da so tudi domačini zgolj še turistična kulisa. Dokler se je število gostov zviševalo in so vsi lahko dvigovali cene, ne da bi dvignili tudi kakovost ponudbe in storitev, je marsikdo pogledal vstran, kot kaže, pa je prišel čas, ko se boj za vsakega gosta nadaljuje tudi s pestmi. Tokrat so se dvignili tudi domačini, ker je, kot kaže, zadeva prišla tako daleč, da igre z zavezanimi očmi onemogočajo normalno življenje. Tako pač je, haloa, tudi kurbe v stari Grčiji niso vedno imele dobre sezone.