Komentar Mateja Fišerja: I feel love(c)

V teh dneh se Dunaj ukvarja s počitnicami. Ko naj bi si po težki polovici novembra in decembra, ko postavijo znamenite božične sejme in se mesto prelevi v festival konzuma nepotrebnih dobrot, ta avstrijska prestolnica nekoliko oddahnila, pač v turističnem segmentu ni spanja.

Trenutno namreč poteka turistični sejem, znameniti Ferien-Messe, ko je treba kupce obvestiti, da je treba začeti premišljevati, kje in kako bodo preživeli svoje letošnje dopuste. Slovenija je na tem sejmu država partnerica, tisto prvo ime, ki ga zaznamo že ob vhodu in na vseh komunikacijskih materialih organizatorja. Tako pač je, tudi če Avstrija do treh kraljev ne deluje, saj vsi nekam pobegnejo, pač pri počitnicah ni počitka. Družinske proračune, ki so namenjeni za počitnikovanje, je treba zasesti že v začetku januarja, in tisti, ki mu to uspe, je zmagovalec sezone. Avstrija je za Slovenijo in okoliške države v tem segmentu eden najpomembnejših trgov in prav zaradi tega se vsi, ki smo temu trgu blizu, moramo pokazati. Tako stroka kot posamezniki ugotavljajo, da se je turizem po covidu spremenil.

Nekdanji način premišljevanja pač nima odgovorov na nova vprašanja. Čeprav se radi ponašamo z dejstvom, da nam je uspelo državo zgraditi prav na turizmu, na »turizem smo ljudje« in »Slovenija, moja dežela«, temelji zgodovina sistematičnega ukvarjanja s turizmom na olepševalnih društvih, ko so se lokalne skupnosti začele primerjati med seboj in tekmovati, katera bo bolj (o)lepšala svoj kraj. Od takrat, od olepševalnih društev prek moje dežele, sončne strani Alp, do danes, ko trdimo I Fell Slovenija z odebeljenim LOVE, se je zgodilo marsikaj. Do današnje individualizacije, ko posameznik olepšuje zgolj sebe in se bolj kot kdaj prej ukvarja s seboj, je preteklo mnogo časa.

Danes nam ni mar, kako je videti naš kraj, pomembneje je, kakšno poslikavo bomo imeli na lastnem telesu, kako bomo popravili ustnice, rit ali joške in katero hitro terapijo bomo vzeli, da nas osvobodi vseh depresij, anksioznosti, izgorelosti in kar je še popularnih bolezni sodobnega časa. Ni pa nam mar, ali bodo na kandelabrih v naši ulici pelargonije, ker ne gledamo več svojega kraja, ampak zgolj sami sebe in v telefon. Tako kot so se mnoge panoge razdrobile in ni več velikih tem, tudi ni enoznačnega turista, ampak gre za razdrobljeno množico posameznikov z individualnimi željami. To pomeni, da ga lovimo kot lovec divjad, ki nima zgolj ene poti. Mnogi od 25 razstavljavcev, ki se predstavljajo na skupnem prostoru STO, so si enotni prav v tem, da za lovljenje tovrstnega turista nimamo primerne infrastrukture.

Nimamo namreč javne infrastrukture, ki bi omogočila spontano gibanje. V tem so si enotni vsi, od Gorice, ki te dni začenja projekt EPK, prek Ljubljane, Maribora do vzhoda Slovenije ugotavljajo, da je velika pomanjkljivost in posledično nekonkurenčnost Slovenije v dejstvu, da nimamo močnega letališča, da nam ne delujejo železnice in predvsem na lokalu nimamo avtobusnih povezav, ki bi jih lahko turist uporabljal pri popotovanju po opevano lepi Sloveniji. Potovanje z javnim prevozom je v Sloveniji še vedno znanstvena fantastika. Prav zaradi tega se marsikdaj počutijo kot lovci, ki streljajo v prazno.