Komentar Mateja Fišerja: Junaki planinskega čaja

To je bilo to leto '23, ko smo obhajali štirideset let izdaje albuma Ne mi dihat za ovratnik skupine Lačni Franz. Mogoče prav ne mi dihat za ovratnik označuje leto, ki je minilo, tako če pogledamo lokalno okolje ali globalno sceno. Dihanje za ovratnik je postalo vzorec delovanja v marsikateri panogi ali državi.

Ko se je po drugi vojni začela Evropa postavljati na novo in so velike sile, kot v vrtcu, disciplinirale poredne in neposlušne, se je nekaj časa zdelo, da ta šola deluje. Vzpostavil se je oziroma naj bi se sistem, ki zagotavlja vzajemnost, razumevanje in občutek za sobivanje. Pojavila so se globalna gibanja, ki so imela univerzalni skupni imenovalec, in zdelo se je, da je svet prerasel pogled očetov in dedov, da se je pojavil novi red, ki ne bo videl zgolj do lastne ograje in soseda, ki ima nekaj, česar mi nimamo, a bi želeli imeti. Vsakemu je jasno, da je sistem korenčka in palice dokaj dobro vzgojno sredstvo, vendar se je nekaj časa prav tako verjelo, da so nove generacije zrasle v skupni, univerzalni ideji, ki pojmuje celoto kot nekaj več od zgolj seštevka njenih sestavnih delov. Ko je gibanje ljubezni in miru opravilo s svojim poslanstvom, smo mislili, da smo dobili nove ljudi, ki lahko prestavijo ta svet na novo kakovostno raven.

A naenkrat so se pojavili liki, ki so zaobšli zakramente svobode in so se kot podgane skrivali v ceveh civilizacije. Žal so po spletu nesrečnih naključij prav ti prišli na položaje, ko lahko odločajo o življenju drugih. In prav ti napačno socializirani so začeli dihati za ovratnik najprej prvemu, nato drugemu sosedu in tako naprej v neskončnost. Marsikdo si še pred nekaj leti niti v sanjah ni mogel predstavljati, da bodo naslovnice medijev polne vojn, beguncev, koruptivnih dejanj in prevar.

Zdelo se je, da so to teme preteklih časov, in ne teme sedanjosti, sploh pa ne teme, na katerih naj bi temeljila Evropa Jacquesa Delorsa, kaj šele naša prihodnost. In prav v tem je štos, da liki, ki niso pravilno socializirani in so se kot podgane v ceveh izognili sodobnosti in so po verigi nesrečnih naključij postali tisti, ki danes odločajo, krojijo prihodnost današnje mladine na način, s katerim so popušili že očetje in dedje. Na tej od Lačnega Franza je tudi tista, »bela simfonija«, ki pravi »nič nas ni strah, če so smučarji z nami«, in s tem pove več kot marsikateri blebetajček, ki pridiga, kako naj bi bilo. V času nastanka bele simfonije so bili junaki planinskega čaja tisti, ki so se pomerili v belem športu, in je bilo možno do stotinke natančno izračunati, koliko kdo meri. Takrat smo navijali tako za tiste, ki so prišli na cilj prvi, kot tiste, ki so zajahali zastavico številka trinajst. Tudi oni so na koncu, ko so prečkali črto, zmogli iskreno seči nasprotniku v roke in čestitati za zmago.

Danes, ko gledamo petelinjenje na kupu gnoja tako tistih najbolj glasnih kot tistih, ki stojijo na gnoju, ki najbolj smrdi, vidimo, da vidijo zgolj sebe, ob tem pa so prepričani, da so samo oni edini zmagovalec. Celemu svetu dihajo za ovratnik, cel svet pa se ukvarja samo z enim vprašanjem, kako idiota prepričati, da zaustavi vojno, ob tem pa mu dati občutek, da je vojno, ki jo je v bistvu izgubil, dobil. Ker bedaku šteje zgolj občutek, da je zmagovalec, ne glede na dejstvo, da ga cel svet že zdaj šteje za luzerja. Res je čas za vrnitev junakov planinskega čaja.