Komentar Mateja Fišerja: Luknja na cesti

Na nemškem parlamentu stoji napis »Dem Deutschen Volke«, kar v prevodu pomeni Nemškemu narodu. V teh dneh poteka v Frankfurtu knjižni sejem, ki velja za najpomembnejši knjižni dogodek na svetu, obenem pa je Slovenija na tem sejmu častna gostja. To gostovanje velja za doslej največji »izvoz« slovenske kulture, darilo državljanom Slovenije in preostalega sveta.

Darilo v pomenu, da tudi ljudem zunaj naših meja omogočimo branje naših del, in darilo domačim ljudem, da zaradi tega pridobimo prepoznavnost in nas bodo tudi drugod poznali po kulturi. Celotno stvar se primerja s športom, ki prav tako leta in leta nosi zastavo zunaj naših meja in gradi mozaik prepoznavnosti. Zdi se, da gre v tem zmešanem svetu zgolj in samo še za prepoznavnost. Nešteto informacij, ki dnevno švigajo skozi nas in jih tehnologija omogoča, posameznik pa jih je še komaj sposoben predelati, se zaustavi zgolj takrat, ko nam uspe doseči prepoznavnost. Ko nekdo prepozna, da je nekaj res zanimivo in vredno pozornosti.

In tako se je na otvoritveni slovesnosti sejma pojavil Slavoj Žižek, ki so ga organizatorji med drugimi, ki tam pač morajo biti, prepoznali kot tistega, ki bi v teh zmešanih časih lahko imel kaj povedati. Ker je Žižek filozof velikega formata, je svojo nalogo oddelal tako, kot se je od njega pričakovalo. S svojim govorom nemškemu ljudstvu in ljudstvu sveta je dvignil kar nekaj prahu in proslavo, ki bi bila drugače zgolj še en seštevek otvoritvenih govoranc, postavil med dogodke, ki so naenkrat postali del naslovnic pomembnih medijev tudi zunaj Slovenije in Nemčije. Vojna v Gazi in Žižek iz Frankfurta sta postala zgodbi za naslovnico. Tako so pridobili prepoznavnost tudi sejem v Frankfurtu, Slovenija in seveda Žižek, od katerega se je tako ali tako pričakovalo, da nalogo tako opravi. In ko gledamo luknje v Gazi in se vozimo po Murski Soboti, naenkrat naletimo na podobno luknjo, kot smo jo videli na televiziji.

Sredi mesta so pred nekaj dnevi popravljali Severjevo ulico in naenkrat se je na novoasfaltiranem delu pojavila gromozanska luknja. Vse bi bilo prav, če bi zadevo začeli reševati, vendar je luknja kar tako samevala, dokler se ni oglasil portal Sobotainfo. Baje so tudi na občini ugotovili, da verjetno obstaja oseba, ki v imenu naročnika nadzoruje potek gradbenih del, vendar pri vsem skupaj ni pokazala neke hude nuje. Stvar je podobna zgodbi, ki jo je pred leti v nekem pogovoru omenil legendarni Tone Fornezzi - Tof, ko so s prijatelji sredi ene glavnih ulic v Ljubljani postavili nekaj podobnega komunalnemu šotoru in cel teden v njem igrali karte.

Šlo je za vajo ali testiranje sistema, da ugotovijo, ali obstaja kdo, ki v mestu ve, kaj in kje se gradi oziroma popravlja. Baje ves teden ni bilo nikogar, ki bi se vprašal, čemu služi šotor sredi ulice in kaj se dejansko počne. Nekaj podobnega se zdaj dogaja v Murski Soboti, kjer je pač luknja, ki je nihče ne pogleda. Res je, da je poleg številnih informacij, ki jih posameznik dnevno prejme, težko razlikovati, katera je naša luknja in katera je tista iz Gaze in kaj je posamezniku postoriti, da se te luknje sanirajo. Prav zaradi tega je dobro, da obstajajo tisti, ki opozarjajo na luknje in dvignejo glas, ker smo brez teh glasov podobni Tofu in ekipi, ki sredi mesta karta, ne da bi jih kdor koli vprašal, komu je njihovo početje namenjeno.