Komentar Mateja Fišerja: Mala deklina

Mala deklina debelo sirje. Tako je veliko ljudi prebralo naslov članka, ki ga je v petek, 18. aprila 1969, objavilo Delo. Dejanski naslov je bil »Mala declina de bello Syriae«.

Takrat niti dopisniki velikih novinarskih hiš še niso imeli tehničnih pripomočkov, kot jih imajo danes že otroci v osnovni šoli. Kot pravi legenda, je tudi takratni novinar zunanjepolitične redakcije Dela Andrej Novak, ki je pokrival dogajanje na Srednjem Vzhodu, uporabljal papir in telefon. Poročanje je baje potekalo na način, da je novinar najprej svoje besedilo napisal na terenu, nato pa zavrtel telefon in besedilo prebral nekomu na drugi strani, ki je to besedilo natipkal. Mogoče je za današnje mulce tehnična zanimivost, da telefon ni bil v žepu, ampak je bil z žico povezan z vtičnico na steni.

No, in tako naj bi novinar po telefonu narekoval besedilo nekomu, na drugi strani pa se je zapisalo namesto »Mala declina de bello Syriae«, kar bi v hitrem prevodu pomenilo »Odvrni se zla vojne v Siriji«, mala deklina debelo sirje. Kot je videti, je imel sistem vgrajenih dovolj varovalk, da je bilo objavljeno besedilo, kot je bilo prvotno načrtovano. Na to temo je nastala legenda, ki med starejšo generacijo novinarjev kroži še danes.

Pri vsem skupaj je šlo za poročanje iz Sirije, kjer se je prav v tistem času lomilo med tako imenovanimi »civilnimi« in »vojaškimi« predstavniki oblasti. Vsekakor v zgodovinskem kontekstu prekleto resna tema, in ko preberemo dotični članek, ugotovimo, da imajo odločitve tistega časa posledice še danes.

Če je bilo nekoč delo novinarjev ovirano predvsem s šumom v tehničnem kanalu, so bili primorani iskati informacije pri viru oziroma virih, jih vrednotiti in postavljati v širši kontekst v skladu z lastnim znanjem, razgledanostjo in širšim pojmovanjem razmer, smo danes priča prav nasprotnemu. To je pomenilo, da je morala vsaka novinarska hiša imeti široko paleto usposobljenih posameznikov, ekspertov za posamezna področja, ki so obvladovali posamezno tematiko. Tukaj gre tudi za pomembno mrežo virov kot tudi dobro sodelovanje z drugimi novinarskimi kolegi, ki jim si kot posameznik lahko zaupal. Vir ni vir, če mu ne zaupaš in nisi prepričan, da je verodostojen.

V današnjih dneh beremo članke, ki so v veliki meri povzeti, vira pa ne moremo preveriti, v veliko primerih ga ne pozna niti tisti, ki članek napiše. Tako velik del medijske industrije uporablja način »kopiraj in prilepi«, ki se vrsti v neskončnost. Tovrstna lahkotnost kopiranja in lepljenja je na eni strani nevarna zaradi dejstva, da lahko kdo plasira informacije, ki niso točne, še bolj pa zaradi dejstva, da tovrstnih resnic ni možno preveriti. Preusmeritev vira je pač stara propagandna tehnika. V poplavi novic in objav, ki vsak dan ciljajo bralca, pa ne zmagajo najboljši ali najbolj verodostojni, ampak se na vrh prebijejo tisti z največ kliki.

Skratka, vprašanje komu verjeti je ključno vprašanje današnjega bralca. Če ne želimo, da bo Nobelova dobitnica namesto Marie Curie Mariah Carey in da mala deklina debelo sirje, bo prihodnost tudi v tem digitalnem svetu vseeno pripadla verodostojnim avtorjem, kreatorjem vsebin, ki se bodo ponovno napajali pri viru in s tem pridobili zaupanje publike.