Komentar Mateja Fišerja: Maratonci

Nekatere obletnice se pač ne slavijo ali pa so pozabljene. Namerno, slučajno, zavestno, pol- ali nezavestno. Na svojevrstni način ne pridejo v standardni koledar, po katerem se, ko se vanj enkrat zapišejo, ponavljajo in praznujejo. In tako iz leta v leto, iz petletke v petletko gledamo vedno iste proslave, polaganje vencev, recitacije pionirjev in tistih, ki so prišli za njimi, nastope netalentiranih otrok ambicioznih staršev, in tako teče čas od volitev do volitev, ker so pač volitve edini racionalni razlog, da se iz leta v leto, iz petletke v petletko obeležujejo posamezni prazniki in dogodki, ker pač pritegnejo različne, tržno povedano, »segmente« volivcev, pred katerimi se dotični obeležitelji morajo pokazati, če želijo, da jim bodo ob glasovanju na listku namenili svoj krožec ali križec.

Ker smo ponovno pred volitvami, boste na različnih shodih in procesijah ponovno videli skupine snubcev, ki želijo vaš krožec ali križec. 26. februarja 2023 se je pisalo petdeset let, odkar je bila v beograjskem Ateljeju 212 postavljena predstava Maratonci trče počastni krug – Maratonci tečejo častni krog. Besedilo je nastalo kot naloga Dušana Kovačevića, takrat študenta tretjega letnika akademije dramskih umetnosti v Beogradu. Čeprav je predstava dosegla zelo veliko popularnost, je to besedilo postalo standard šele leta 1982 s filmsko adaptacijo v režiji Slobodana Šijana. V družini Topalović, ki jo sestavlja šest generacij moških, prihaja do velikih sporov, saj se mladi potomec Mirko ne želi ukvarjati s pogrebno obrtjo, ki jo družina opravlja že več generacij. Mirko je zaljubljen v Kristino, hčerko dobavitelja krst Billyja Pitona, ki želi od Topalovićev izterjati stari dolg in družino izsiljuje.

Zahteva večji delež zaslužka, pravično delitev poslov ali pa poroko hčere z Mirkom, dolg naj bi bil obračunan kot dota, Billy pa bi s tem postal solastnik podjetja. Tako pride med družinama do konflikta, v katerem se ne izbirajo sredstva. Po smrti najstarejšega Pantelije, v čigar liku je predstavljen sam Tito, podjetje (država) razpade, ko si dediči prizadevajo razdeliti premoženje. Pantelija jim namreč ni zapustil ničesar. Na oblasti so grobarji, ki pokopljejo vse talente, mladost in sploh vse, kar je v državi vrednega. S korupcijo, nesposobnostjo in požrešnostjo izganjajo nasprotnike, da se s tem ohranjajo na oblasti. Družina Topalović je grobar vseh generacij. V delu skoraj vsak lik, ki se pojavi, umre, razen družine Topalović. Živijo dolgo, tudi več kot sto petdeset let, in nihče jih ne more ustaviti. Kovačevićevo delo ni uporabno zgolj pri pojasnjevanju dogodkov, ki so se zgodili na območju nekdanje države, ampak je univerzalno uporabno v širšem prostoru.

Takrat, ko želimo razumeti genezo nekega konflikta ali ga pojasniti. Spomnite se jih, ko boste šli na strankarske, lokalne, državne, evropske ali katere koli druge volitve, kot tudi, ko gledate na konflikte v svetu, ki jih na prvi pogled ne znate pojasniti. V bistvu je prav zaradi tega tudi logično, zakaj je bila ta obletnica prezrta, saj tema ne spada med zgodovinske pojave, ampak je tudi danes še bolj živa kot takrat, ko je bilo besedilo napisano. Kot kaže, neumnost, korupcija, nesposobnost in požrešnost nikoli ne postanejo zgodovinske kategorije.