Komentar Mateja Fišerja: Mariborski bobri
Danes se v svetu dogajajo resnično krute stvari. Težava sicer ni tvoja težava, če je na drugem koncu sveta. Tako smo glede težav na drugem koncu sveta priča namišljenemu sočustvovanju brez konkretne akcije in poklicni sočustvovalci na koncu pogledajo na uro, ugotovijo, da je delovnega dne konec, zaprejo zvezek in do naslednjega delovnega dne je sočustvovanja konec. Profesionalci pač. Vendar težava postane resnična težava šele tedaj, ko medved zapleše pred tvojimi vrati. Pred dnevi smo bili priča prispevku, da imajo v Mariboru težave z bobri. Čeprav bobri domujejo marsikje in vsepovsod živijo na enak način, ta zgodba v Mariboru ni nedolžna. Bobri se namreč približujejo najstarejši vinski trti na svetu. Si predstavljate. Na najslabši scenarij si ne upamo pomisliti. Res je, da na Štajerskem ni hujšega napada na substanco naroda, kot je napad na vinsko trto.
Bobri so nevarnost za nekatere na gričih totega lepega mesta. Ker se pač ljudje v večini primerov bojijo stvari ali ljudi, ki jih ne poznajo, ti postanejo težava, ko pridejo do njihovih vrat, in ne ko so kje daleč. V mariborskem primeru je vskočil naravovarstvenik in pomiril z dejstvom, da so bobri pri nas avtohtona vrsta, in ne tujci. Baje so od nekdaj tukaj, le da so bili pred časom iztrebljeni, zdaj pa so se vrnili in se bo pač ponovno treba naučiti z njim sobivati, ker to tudi povečuje pestrost našega okolja. Bober sicer dnevno poje zgolj dva kilograma lubja, drevesa podira, da si naredi dom, s tem pa tudi brusi močne zobe. Je največji delavec pri ohranjanju mokrišč in lahko smo veseli, saj tistih nekaj dreves, ki jih podre, ne pomeni nič v primerjavi s koristmi, ki jih naredi v naravi. Tudi za nas. Po nekaterih govoricah naj bi bober podiral drevo vedno v isti smeri, tu in tam pa se najdejo bobri, ki podirajo drevo v nasprotni smeri, kontra logiki. Tako se je v Murski Soboti odigrala nogometna tekma med Violami in Black Gringosi in naenkrat se je pojavil eden tistih redkih bobrov, ki podirajo drevo kontra logiki. Pri vodstvu lastne ekipe je na igrišče pognal topovski udar, ki je poškodoval sedem igralcev oziroma članov ekipe. Naenkrat se je vsul plaz presenečenj, češ da gre za enega bobra, ki podira drevo kontra logiki, in je treba le tega poiskati in ga kaznovati. Z izjemo Kuzmiča so se pojavili poklicni sočustvovalci, ki sočustvujejo zgolj do takrat, ko poteče njihov delovni čas, in trosijo neumnosti o dogodku, ki je izjema. Dame in gospe, ni tako, ni bobra, ki podira kontra logiki, tako ni posameznega navijača, ki deluje kontra logiki. Vsi navijači so isti, skupaj z vsemi nogometaši, nogometnimi funkcionarji in klubi so del ene iste zgodbe, ki jo imenujemo nogomet. V dobrem in slabem. Vse to je odsev današnje družbe in težava vseh nas. Ta ena petarda ni izjema, ampak simptom bolezni, ki se v družbi razrašča. In na tem mestu najbolj poklicani molčijo. Do zdaj nismo videli nobene konkretne aktivnosti, da ta voz obrnemo v drugo smer. Zatiskanje oči pelje po poti, ki je pripeljala do tragedije na stadionu Heysel v Bruslju. Šele ko so začeli preštevati mrtve in ranjene, je prišlo do resnega in krutega resetiranja angleškega nogometa. Mislim, da tokrat ni treba čakati, ker je bolj pravi čas danes, kot bo jutri, in naj nihče ne govori, da so v Mariboru težava bobri.
