Komentar Mateja Fišerja: Merjenje sreče

Beleženje statistik je šport, ki naj bi pokazal, kaj je kje. Tudi tako imenovane mehke stvari, ki na prvi pogled niso merljive, zna statistika vrednotiti in jih postaviti v vrsto po številkah. Zadnja od takih raziskav je bila stopnja korupcije pri menedžerjih, kjer je Slovenija napredovala za dve mesti.

Kaj točno pomeni, da pri stopnji korupcije napreduješ, sleherniku sicer ni točno jasno, dobi pa pač občutek, kje smo v primerjavi z drugimi, na primer Češko, Slovaško, Hrvaško, Srbijo, Avstrijo ali Italijo. Takrat šele dobiš občutek, kam spadaš. To sicer v konkretnem denarju ne pomeni, da so provizije pri nas večje kot pri sosedih, mogoče pa pomeni, da jih je treba dati večkrat, če želiš doseči neki konkretni cilj v konkretnem času.

V metodologijo tovrstnega ocenjevanja v tem zapisu ne moremo zahajati. Tako je tudi izmerjena kakovost življenja v posameznih mestih, tako se tudi meri prisotnost drog v posameznih mestih, ki jih merijo prek odpadnih voda, ki pridejo v čistilno napravo, in podobno. Res je sicer, da nekatera mesta nimajo najboljših čistilnih naprav ali jih sploh nimajo, pa je verjetno tovrstno merjenje mogoče manj zanesljivo.

Pri branju vseh teh podatkov je pač treba imeti tudi nekaj znanja oziroma sam podatek mogoče niti ne pomeni nič, če ne poznamo metodologije, kako je do njega prišlo. V večini primerov, ko gre za tovrstne raziskave mehkih faktorjev, je mogoče bolj pomemben trend, ko isto stvar merimo na enak način več let zapored in se nam nato pokaže, ali se posamezni rezultati višajo ali nižajo, in lahko nato na podlagi tega nekaj sklepamo ali pa ne. Vsaka od teh raziskav je lahko v rokah manipulatorja orožje za doseganje posameznih političnih ali tudi gospodarskih ciljev. Tako imamo na primer izmerjene najbolj srečne narode oziroma najbolj srečne prebivalce posameznih držav.

Zanimiva manipulacija je lahko, ko pogledamo seznam najbolj srečnih držav in seznam držav, kjer se porabi največ antidepresivov, in sta lestvici skoraj enaki. Po tem bi lahko sklepali, da so najbolj srečni tisti, ki pojedo največ antidepresivov. Merjenje sreče je pač panoga, ki lahko kaže pol prazen ali pol poln kozarec vina. Letošnje leto bo leto podatkov. Poleg tega, da bomo podatke spremljali na nogometnem prvenstvu in olimpijadi, bomo imeli še volitve v Evropski parlament, ki bodo povedano v smučarskem žargonu pokazale tudi rezultat prvega teka ali polovice dirke v domači politični areni.

Leto se je že začelo tako, da je marsikdo v tej tekmi pristal v kazenskih minutah in je bil marsikdo izključen iz igre. Da je igra zelo dinamična, vidimo pri letečih menjavah, kjer se išče udarni prvi napad, ki bi odločil tekmo, še preden pride do podaljškov. Res je, da bodo letos volili tudi Američani, kar bo ponovno glede podatkov, štetja glasov in interpretacije le-teh vsekakor zanimivo obdobje. Kot pravijo prekaljeni politični analitiki, ni pomembno, kdo glasuje, ampak je pomembno, kdo šteje glasove.

Tako se lahko ponovno pričakuje, da bodo ti ali oni želeli izmeriti vašo lastno srečo, da s podatki dokažejo, da ste prav zaradi njih bolj ali manj srečni, kot ste bili doslej. Ko vam bodo to govorili, najprej preverite, kdo meri in kako so to izmerili, v nasprotnem pa vam pač ne preostane nič drugega, kot da verjamete, tudi če niste videli.