Komentar Mateja Fišerja: Modrić ali Spiderman
Vsako jutro, ko se odpravim proti pisarni, srečujem številne starše, ki vodijo otroke v šolo. V veliko primerih so naše časovnice enake, in tako smo s Francozom, ki svojega sina pripelje do prehoda za pešce in ga nato pusti samega s skirojem prek ceste, komunalnim policistom, ki od sedme zjutraj stoji ob cesti pred šolo, da zaustavi promet, ko jo dezorientirani ta mali prečkajo, ali materjo iz Indije, ki ima dva v vozičku, po enega v vsaki roki in enega, ki hodi zraven, vsakodnevni pasanti po istih poteh.
Familliar strangers je baje izraz za ljudi, ki jih dnevno srečuješ, a jih ne poznaš, vendar sčasoma vseeno prepoznaš njihovo razpoloženje ter veš, ali so danes srečni ali nesrečni. Dobiš občutek, kaj se z ljudmi dogaja, četudi o njih ne veš nič. In še jih je, nas, ki dnevno hodimo po istih poteh in se nehote srečujemo.
Smo v času nogometnega prvenstva, tako se dnevno v šolo odpravlja množica Modrićev, Ronaldov, Mbappejev, Shaqirijev in drugih. Messijev tokrat ni toliko kot takrat, ko gre za svetovno prvenstvo, vendar se tu in tam kakšen pojavi. Kot se za Dunaj spodobi, je prevladujoča narodna noša Rot-Weiss-Rot, po drugih grafičnih kodah, kot pri glasovanju za popevko Evrovizije, pa lahko prepoznamo navijaški koktajl posameznega okolja. In, glej ga, zlomka, prav ta dan, ko so igrali naši sosedje ali po avstrijsko povedano sosedje naših sosedov, prav ta isti dan, ko bi morali vsi lepi naši poleg Rot-Weiss-Rot obleči kakšno kockico, na dan odločitve, srečam zjutraj enega Spidermana. Ni bil eden tistih, ki jih je zjutraj po stanovanju, ali glede na število po bloku, polovila mati iz Indije, ampak eden kar tako, ki gre zjutraj v šolo. Spiderman. Mali, kapo dol, bi rekel.
Nogometna evforija je pač na trenutke prešla meje dobrega in primernega. Res je, da se tudi dunajski Turki, ki so v normalnih dneh, takrat ko ni prvenstva, razdeljeni po svoji klubski pripadnosti in pred vsakim frizerajem zlahka ugotoviš, ali gre za Fener, Gala ali Bešiktaš, v času prvenstva sestavijo v eno. In potem je treba naenkrat poiskati novega sovražnika.
Če se stari kozli vsako nedeljo, v času prvenstva pa za ves mesec, prelevijo v nekaj drugega, je edina težava, da to gledajo zraven otroci, ki se v skladu s to folkloro odenejo v narodne noše, ki so pomembne. Pa ni problem, dokler gre za igro, problem nastane, ko, kot radi rečemo, gre za več od igre. Ko igra sama postane drugotnega pomena in postane tisto, kar predstavlja več od igre, pomembnejše kot igra sama. Takrat, prav takrat, se začnejo učne ure nacionalizmov in trening netolerance, ki lahko v nekaterih drugih okoliščinah pride na plan v neželeni obliki.
Če je nogomet univerzalen jezik, je treba prav v tem jeziku govoriti tistim, ki ne razumejo, da podpora lastni vrsti ne vključuje nujno sovraštva do nasprotnika, ampak je prav ta nasprotnik, tudi ko je boljši, najboljši podpornik naše vrste, ker ji prestavlja letvico višje in tako omogoči, da postanejo boljši tudi naši. Na tak način lahko posledično razumemo tudi to evropsko skupnost, za katero marsikdo, tudi tisti, ki jo vodijo, menijo, da je zašla in je treba stvari postaviti nazaj na tovarniške nastavitve. Takšna tekmovanja so lahko priložnost za učenje složnosti na primarni ravni, vendar je treba energijo usmeriti v pravo smer. Ker gre zgolj za igro in nič več od tega, kot bi rekel Spiderman.
