Komentar Mateja Fišerja: Naša palma

Taki smo. Ko zmagujemo, smo vsi naši, ko pa gre kaj narobe, začnemo preštevati krvna zrnca in iskati dlako v jajcu, zgolj z željo, da poiščemo nekaj, kar bi nas lahko osvobodilo odgovornosti in vzpostavilo neke vrste distanco. Taka je pač človeška narava in danes so teme o nas in njih, tujcih, še posebno priljubljene. Jasno je, da se tovrstne tematike vlečejo iz rokava predvsem takrat, ko je to politično ekonomsko uporabno.

Po domače, ko lahko zaslužimo kakšno politično točko in ali posledično nekaj denarja. In tako smo v vsej Evropi priča dvigu tovrstnih populističnih nacionalizmov, ki dolgoročno prinašajo zgolj sranje in travmo, nato pa se vse prevali na naslednje generacije, ki povzročeno škodo sanirajo. Ko tako imenovani tujci za nami pucajo drek in opravljajo dela, ki jih sami ne želimo, so dobrodošla pomoč, naslednji dan pa jih pozabimo. Jasno je, da gre v večini primerov za narobe obrnjeno pilo, in vsak kolikor toliko inteligenten posameznik ve, da so stvari večje, kot jih želi marsikdo prikazati. Tako v zadnjih dneh beremo, da je na najprestižnejšem filmskem festivalu na svetu, canskem, v konkurenci kratkih filmov zmagal film Mož, ki ni mogel molčati režiserja in scenarista Nebojše Slijepčevića. Film je nastal v koprodukciji Hrvaške (producentska hiša Antitalent, producenta Katarina Prpić in Danijel Pek), Francije, Bolgarije in Slovenije.

Slovenski del je zastopal producent Boštjan Virc oziroma produkcijska hiša Studio Virc, ki je v širši javnosti postala znana po dokumentarnem filmu o jugoslovanskem vesoljskem programu z naslovom Huston, imamo težavo. Sliko pod Moža je podpisal direktor fotografije Gregor Božič. Ej, folk, v Cannesu smo dobili zlato palmo. V konkurenci več tisoč kratkih filmov. Na tem mestu se lahko počutimo veličastno, pa naj nihče ne govori, da to ni naš film. Je film, kjer smo bili zraven, naj ga imenujemo naš ali naš. In prav zaradi tega, zaradi delitve na naše in naše, je verjetno film palmo tudi dobil. Prav zaradi tega, ker so na neki poti, v času tako imenovane vojne na tleh Jugoslavije, nedolžni potniki na vlaku svoje potovanje plačali z življenjem, ker jih je zaustavila neka samooklicana vojska, ki je začela potnike deliti na naše in naše. Tisti, ki ni mogel biti tiho, je prav tako plačal z življenjem, čeprav so iskali neke druge naše, in ne njega. Pri vsem skupaj pa je najhuje, da je film nastal na podlagi resničnih dogodkov. In potem po vsem skupaj še vedno poslušamo, kdo so pravi in kdo nepravi naši.

Kot kaže, se nenehno učimo istih lekcij, ki si jih nikakor ne moremo zapomniti. In cansko palmo so nam posadili že pred slabimi sedemdesetimi leti, s filmom Dolina miru, beri Valley of Peace, ko je bil France Štiglic prvi Slovenec, nominiran za najvišjo nagrado. Nominacija na tem festivalu je izjemen uspeh. Za taisti film je nagrado za najboljšega igralca dobil John Kitzmiller, ki je bil hkrati prvi temnopolti igralec v zgodovini, ki je na tem festivalu osvojil najvišjo nagrado za igro. Pisalo se je leto 1957. To je bilo pred tem, ko je zaigral v prvem Jamesu Bondu, Dr. No. Skratka, prvi temnopolti igralec, ki je v Cannesu osvojil nagrado za najboljšega igralca, jo je osvojil v slovenskem filmu. Pa naj še kdo reče, da so smiselne delitve na nas in nas, njih in njih. Folk, imamo palmo. Vsi skupaj. Leta 2024.