Komentar Mateja Fišerja: Nešportno poročanje
Ker smo letos deležni nadpovprečno veliko vrhunskih športnih prireditev, se v veliki meri opazi tudi način poročanja o teh dogodkih. Športno novinarstvo je posebna panoga, ki poleg vsakokratne navijaške strasti zahteva tudi veliko znanja. Naši športniki se kosajo z najboljšimi tako v posamičnih športih kot tudi v skupinskih, tistih, ki imajo tudi največ amaterskih privržencev. In prav amaterizem je gonilo marsikaterega športa, saj amaterizem prinaša dohodek industriji, ki proizvaja športne rekvizite in vse, kar gre zraven.
Za industrijo je bilo verjetno najbolj boleče, ko je v kvalifikacijah Slovenija izločila Rusijo. Si predstavljate, na eni strani dvomilijonski trg, na drugi strani pa 144 milijonov kupcev, in mali vam pokvari kalkulacijo. Enako grenko verjetno sprejema industrija uspehe naših kolesarjev, ker bi preračunano v število prodanih koles, bidonov, kolesarskih računalnikov in tako naprej marsikomu bolj prijalo, da zmaga Poljak, Nemec ali Francoz kot pa mul'c s Klanca pri Komendi. Ampak to je šport in dokaz, da je tudi v športu ostalo še nekaj športnega. Tudi olimpijske igre so festival športa, kjer je vsekakor vredno sodelovati, še bolj sladko pa zmagati.
Da ne bo pomote, uspeh vsakega športnika je vsaka zmaga ali dobro odigrana partija na igrah in vsako napredovanje. Zmaga je zgolj češnja na torti. Na OI je ponovno prisoten tudi fenomen Slovenija. V panogah, kjer nastopamo, nas tudi nasprotniki iz številnejših držav morajo jemati kot resnega nasprotnika, saj se je že večkrat pokazalo, da vsako podcenjevanje hitro prikliče Ronaldove solze. Naše uvrstitve na velika tekmovanja so v prvi vrsti posledica sistematičnega dela stroke, ki gradi športnike od mladih nog. Pri tem pa vsekakor ne smemo zanemariti novinarskega vpliva, kajti športno novinarstvo je pri nas tudi na zelo visoki kakovostni ravni.
Tudi nasprotniki iz številnejših držav nas morajo jemati kot resnega nasprotnika, saj se je že večkrat pokazalo, da vsako podcenjevanje hitro prikliče Ronaldove solze.
Lahko bi rekli, da je športno novinarstvo hrbtenica popularizacije športa med mladimi. Ko gledamo poročanje v Sloveniji in prenose športnih dogodkov, gre pri vsem skupaj še za ostanke tako imenovane stare šole, kjer so novinarji tudi dobro strokovno podkovani in znajo predstaviti dobre in slabe strani posamezne poteze ali tekme. Poleg tega imamo veliko prenosov športnih dogodkov, ki niso nujno zgolj nogomet. S tem dobivajo veljavo tako športniki kot tudi stroka. V nekaterih sosednjih državah boste slišali zgolj podatek o uvrstitvi njihovega tekmovalca in morebiti kdo je zmagal, pri nas pa je tudi o samem športu in dogodku povedanega nekaj več. Ta nešportni način poročanja, kjer omenjaš zgolj svojega tekmovalca, je pač objava statističnega podatka, ki v širši javnosti ne vzbudi nobene želje, da bi se tudi sami preizkusili.
Gre pač za začaran krog, ko z uspehi naših športnikov pridobivajo veljavo tudi naši strokovnjaki. Tako je na primer v času nogometnega prvenstva bil v studio ORF povabljen tudi Mitja Mörec, Slovenec, ki kot trener žanje uspehe v avstrijski drugi ligi. V Avstriji se zdi, da imajo zgolj enega strokovnjaka za nogomet. To je Herbert Prohaska, ki je že leta prvo in edino ime, ko gre za vprašanje nogometa. Tokrat so ob Prohasko povabili tudi Möreca. Ko govorimo o fenomenu Slovenija, je krog sklenjen. Ključ uspeha so športniki, stroka in športno poročanje, ki temelji na znanju. Za nešportno poročanje pa je dovolj objava statističnih podatkov.
