Komentar Mateja Fišerja: O puloverjih

Če se o čem lahko pogovarjaš z ljudmi ob reki Muri, je to zagotovo o tem, kaj je dobro zašita obleka. Zdaj, ko smo priča še zadnjemu stečaju tekstilne industrije, ki je bila nekoč simbol tega prostora, bo počasi tudi ime šlo v pozabo. Tekstilni velikan, ki je nekoč na obeh bregovih reke zaposloval več kot 6000 ljudi, je bil prepoznaven po celi nekdanji državi in mogoče še nekoliko čez meje.

Res je, da tudi takrat nismo veljali za neko modno meko, ampak vedelo se je, da ima tisto, kar prihaja izpod rok naših šivilj in šnajdrov, ime in priimek. Mura, Pomurka, Gorenje, Elan, Alpina in mnoge druge znamke so bile simboli regij in so tudi Slovenijo, kot del nekdanje države, postavljale v častitljiv položaj. Če si ljudje niso mogli privoščiti izdelkov, na katerih je pisalo narejeno v Nemčiji, je bila naslednja alternativa narejeno v Sloveniji. Tako si pač kupil tisto, kar ti je za denar, ki si ga imel, prinašalo največ veselja.

Na tak način se je gradila povezava med dobro narejenim izdelkom, kupcem in posledično tudi ljudmi, ki so bili zaposleni v posameznih podjetjih, ugledom podjetja in državo. Temu se je reklo blagovna znamka. Sledil je čas, ki je bil namenjen optimizaciji, in se je mnogo proizvodnje preselilo na druge kontinente. Nekdo je izračunal, da je ugled blagovne znamke, tiste znamke, ki so jo zgradili delavci s svojim delom, tako močen, da kupec o njej ne bo dvomil, tudi če za njo ne stojijo več naši delavci, ampak tisti na drugem koncu sveta.

Ostale so zgolj znamke, ki so morale povedati neko zgodbo, ki ni bila več zgodba umetnosti izdelave, ampak zgodba nekaterih drugih čustev. S tem smo vzgojili generacijo, ki ni odrasla na zgodbi umetnosti izdelave, ampak zgolj na zgodbi znamke, in ji je prav malo mar, kako je kaj narejeno, ampak je pomembno zgolj to, da je nekaj znamka. Ime, ki govori samo zase, lahko pa tudi ne govori nič. Ko sem pred leti na newyorških ulicah pri zdravem razumu in sredi belega dneva videl gospodično v belih štumfih in šlapah, sem hipno pomislil, da se kaj takega pri nas resnično ne more zgoditi.

To kombinacijo smo nekoč imenovali kot simbol mode ene od bivših republik, kar je hkrati izražalo najnižjo raven občutka za estetiko in dobrega okusa. Ni minilo leto, pa se je ista stvar začela množično pojavljati na naših ulicah, in naenkrat ugotoviš, da so stvari šle tako daleč, da jih ni možno zaustaviti.

Še več, šlape in bele nogavice so postale trend tudi med tistimi, ki bi si lahko privoščili nekaj več, to pa so ugotovili tudi proizvajalci in se temu občutku za pomanjkanje estetike hitro tudi prilagodili. Vse je ostalo enako, popravili so zgolj ceno, tako da lahko sedaj tudi to modno kombinacijo kupite za več kot petsto evrov. Na enak način se je pojavil trend med Japonci, ki so bili za vrečko iz trgovine Trader`s Joe pripravljeni odšteti več kot tristo evrov.

In mi, stojimo? Nikakor. Med mularijo so pred časom postale slavne superge​ Lidl, ki so bile vsaj za kratek čas popkulturni hit, danes pa mularija povprašuje po tako imenovanem Lidl puloverju, ki ga je baje prav tako težko dobiti. Pa smo tam, v času, ko ni več zgodbe in imena, ampak je zgolj še ime. Na vseh področjih. To, da pulover ni več zgolj pulover, so nas naučile velike znamke. Vendar se zdaj te velike kosajo tudi z imeni prehrambnih trgovin.