Komentar Mateja Fišerja: Odklop

Ta odklop je marsikomu nejasen. Pleme v deželi na sončni strani Alp je od nekdaj svojo identiteto gradilo na predpostavki o pridnosti, marljivosti in predanosti delu. Delo je poleg novega avtomobila, hiše, talentiranih otrok, psa in domačega vrta tisto, s čimer se primerjamo s prvim sosedom. Tudi tisti »od tam doli« nas še vedno pojmujejo kot nenormalno delavne, takšne, ki se nikoli ne ustavijo.

Dalmatinci se čudijo: ko prispe slovenska družina, začne iz avta vleči kolesa, rolerje, deske, plezalno opremo in pripomočke, ki jih sami ne znajo niti poimenovati. Ni jim jasno, ali je ta družina prišla na dopust ali na priprave za olimpijske igre. Enako se je pred leti zgodilo v jesenskem času v enem od pomurskih podjetij na vinorodnem območju, ko je interni nadzornik, tisti, ki daje zaposlenim test, ki vrednoti količino alkohola v izdihanem zraku, ugotovil, da je bil eden od delavcev pijan. Jasno je, da je sledila napotitev domov, in naslednji dan se je stvar ponovila. Alkotest je bil spet pozitiven in sledila je napotitev domov. Ko se je tretji dan zgodba ponovila, je pristojne vseeno zanimalo, kaj se dogaja.

Odgovor je bil preprost. Ko ste me poslali domov, sem šel k sosedu na trgatev in tam pomagal. In tako dan za dnem. Slovenca, še bolj pa Prleka, težko odklopiš, saj si vedno najde delo. Še posebej tisto, ki ga ima rad. Tako se vsaj v vzhodnem delu Slovenije, govorim iz prve roke, vedno v času trgatev, setev in žetev pojavijo bolezni, ki jih v drugih delih leta ni. Ko je čas za delo na poljih in v vinogradih, ljudje znotraj pravnega okvirja najdejo izhod, da v svojem prostem času opravijo dela, ki jih je treba opraviti v skladu z naravnim ciklom.

Narava pač ne čaka in ni možnosti, da napoveš dopust vnaprej, saj je lahko trgatev konec avgusta ali v oktobru, in takrat je treba stvari opraviti. Pa se je pojavil pravni okvir, ki zapoveduje pravico do odklopa. To je v Sloveniji nekaj podobnega, kot je davek na nepremičnine. Napad na nepremičnino je v slovenski krvi vdor v zasebnost, linija, ki se je ne prestopi. Tako kot delo. In naenkrat se pojavi ukaz, da se je treba odklopiti. Da ne opraviš tistega, ker je treba opraviti. Res je, da obstajajo poklici, podjetja in pacienti, ki zaposlenim visijo na grbi noč in dan, ampak če vzamemo durhšnit, večina zaposlenih točno ve, kaj je treba narediti in kaj ne, oziroma v času odklopa nihče ne bo njihovega dela opravil namesto njih.

Čeprav nisem šlogarca, dam roko v ogenj, da se bo v vzhodni Sloveniji v času setev, žetev in trgatev odklopilo veliko več ljudi kot v preostalih delih leta, pol Ljubljane pa bo četrtkov odklop uporabilo za beg do Pirana in Istre. Pravica do odklopa bo tistim, ki že sedaj veliko in težko delajo, omogočila, da delajo še več, vendar izven podjetja, kjer so zaposleni, tisti, ki pa že sedaj počivajo, bodo še dodatno odklopljeno počivali. Ali, kot bi rekel povprečni kmet iz vzhodne Slovenije, »tou ka vi neka po računalniki tipkate to je rejsan nej nikšo delo«. V bistvu pa je največja težava splošno pomanjkanje delovne sile, saj delavci iz nekdanjega juga ne hodijo več k nam, ampak v Avstrijo in Nemčijo, tako da naenkrat ni nikogar, ki bi delal.