Komentar Mateja Fišerja: Padec nepremičninarjev

Ko se nekoliko ozrem v preteklost, se spomnim slaščičarne v Radencih, ki je bila postavljena ob ograji kopališča. Znameniti park v Radencih je povezan z razvojem termalnega turizma v regiji, ki je v prvi vrsti temeljil na odkritju dr. Karla Henna, enega tistih posameznikov, ki so s svojimi odkritji spremenili tok in življenje širšega okolja. Henn je namreč odkril mineralno vodo, ki jo danes poznamo pod imenom Radenska.

Tako so Radenci dobili tudi park s kopališčem, zraven katerega je bila kasneje postavljena slaščičarna. Sladoledar je prodajal sladoled kar skozi mrežasto ograjo kopališča. Majhna slaščičarna je dobila nadstrešek in nato se je ta nadstrešek spremenil v prizidek in tako naprej. Vse zaradi dobrega sladoleda. Podobno so rasle marsikatere zasebne hiše, ko so mladi najprej naredili nadstrešek, ga nato spremenili v prizidek, nadzidali in tako naprej. Predvsem v tistih bolj trdih časih tovrstne hiše niso imele zgolj svoje funkcionalne, ampak predvsem emocionalno vrednost. Njihova vrednost ni zgolj v seštevku opek, ampak predvsem v seštevku ur in ur prostovoljnega dela prijateljev in vseh, ki so znali kaj narediti.

Posledica tega je, da imamo nadpovprečno število lastniških nepremičnin, na katere smo zelo navezani. Ob teh z žulji in čustvi zgrajenih nepremičninah pa obstajajo nepremičninski razvijalci, ki razvijejo nepremičninski projekt, ne da bi pri tem videli eno samo opeko. Nepremičninska industrija v veliki meri poganja gospodarstvo, hkrati pa je tudi indikator širših dogajanj v družbi. In tako smo jeseni brali, da se v svetu nepremičnin nekaj dogaja.

Na globalni mapi je padlo podjetje Evergrande, drugi največji nepremičninar na Kitajskem. Zelo podobno v sicer manjšem obsegu se je zgodilo, ko so se prižgale rdeče luči v Avstriji pri Signa holdingu, ki ga je poosebljal nepremičninski »wunderkind« Rene Benko. Če so še pred nekaj leti na njegov štirideseti rojstni dan, ki ga je slavil v eni svojih vil ob Gardskem jezeru, kjer lahko parkirate tako jahto kot helikopter, drveli vsi, ki so želeli biti pomembni, povzroča današnji več kot desetmilijardni dolg, ki ga je pridelal, tem istim udeležencem nemalo skrbi.

Benku so zaupali tako potomci Peugeota, lastnik logistične firme Kühne + Nagel, lastnik podjetja Strabag in vrsta drugih resnih vlagateljev. Ker je še pred kratkim v Avstriji in Evropi veljal za nepremičninskega genija, v čigar portfelj spadajo tudi slovita stavba Chrysler v New Yorku, Hotel Bauer v Benetkah, Selfridges v Londonu, KaDeWe v Berlinu in Goldenes Quartier na Dunaju, je bila novica, da je zlati ptič padel, presenečenje in točka nepremičninske streznitve.

Novinarski prispevki, kjer se je videlo, kako delavci iz avkcijske hiše iz njegove pisarne odstranjujejo inventar in lepijo etikete s številkami za dražbo, so v celotni zgodbi zgledali dokaj groteskno. Iz vsega skupaj je nastala telenovela, saj je lahko naenkrat vsak dunajski delavec kupil del premoženja Reneja Benka. Za snežno kroglo iz njegove pisarne je bilo treba odšteti dobrih dvesto evrov, predpražnik z logotipom Signa pa je šel za več kot dva tisoč evrov. In na koncu lahko mojster vsem, ki so mu zaupali, reče zgolj oprostite, ni se izšlo. Kot bi skozi ograjo na radenskem kopališču prodajal sladoled.