Komentar Mateja Fišerja: Peklenske počitnice
Evo, začelo se je. Temperature so se povzpele na dobrih trideset, in kot je videti, bodo tam nekaj časa ostale. Beton in asfalt sta fino razgreta, tako da ju niti kakšna manjša ploha ne ohladi, prav nasprotno, delujeta kot vroča ponev; ki jo poliješ z vodo, se nemudoma upari in naredi ozračje do dveh metrov visoko podobno udobju v loncu vrele vode. Pred kratkim se je v Ljutomeru končal festival Grossmann, festival fantastičnega filma in vina ali grozljivk.
Po domače festival grozljivk in vina, ki ga mogoče v Sloveniji niti ne bi bilo treba umeščati, saj ga imamo zapisanega v ustavi, pardon, v himni, kar je skoraj podobno. Tako kot pri nobenem dogodku ne pišemo in zraka, tako ne bi bilo treba pisati in vina, ker se pri vsem, kar se v naših krajih dogaja, pač logično lahko doda in vina. No, to sicer ni tema tokratnega pisanja, saj se bomo osredotočili na prvi del, na fantastičnega filma ali po domače na grozljivke. Tako kot vsaka dobra grozljivka se tudi v tej stvari začne dokaj optimistično. Za začetek ni bolj veselega obraza, kot je obraz učitelja, srednješolskega še bolj, a osnovnošolskega, ki gre po cesti zadnji dan šole, kot to imenujemo.
Zmagoslavni obraz, ki mu je uspel še en veliki met in si je priboril devet tednov in pol počitnic. Vendar zmagoslavje na obrazu niti ni toliko povezano s samimi počitnicami, ko ne bo vedel, kaj početi, ampak ker je končno, za naslednjih devet tednov in pol, predal otroke njihovim staršem. Tudi ne zaradi tega, ker bi bilo z otroki kaj narobe ali jih ne bi maral, ampak se zmagoslavni obraz pojavi predvsem ob misli, da bodo prav starši cele dneve, tudi tiste, ko nabija temperatura nad trideset na asfaltu in betonu, sami vzgajali lastne otroke. Prav tisti starši, ki so vse leto hodili solit pamet, kaj in kako bi bilo treba in kako mora nekdo, ki je sicer končal fakulteto, ki uči nekaj o izobraževanju, razvijati njihov talent, za katerega je vsaka ocena prenizka. Evo ga, imate ga. Tako se začne peklenskih devet tednov in pol, kjer boste končno dobili možnost, da razvijete vse talente, ki jih produkt vaše ljubezni tako vešče skriva. Tako se začne pravi horor. Grozljivka.
Vse to gleda učitelj na ležalniku in ugotavlja, da mogoče ta svet vseeno ni tako nepravičen in nekdo stvari gleda od daleč ter vsakemu nameni, kar mu gre.
Prav pri mlajših generacijah opažam, da so jim otroci v neznosno breme. Ta kontrol frik generacija, ki je navajena, da je vse mogoče rešiti prek aplikacije in z nekaj kliki naenkrat ugotavlja, da kreature, ki so produkt njihove ljubezni, nimajo tipke off in mute. Grozljivka. Še en dokaz, da je šlo v darvinističnem razvoju vrste nekaj narobe. In tako na eni strani plaže gledaš veselega učitelja s koktajlom v eni roki in z lahkotnim romanom v drugi, na drugi strani plaže pa prihaja starš, naložen z napihnjenim pelikanom in šestimi športnimi rekviziti, ležalnikom in nedelujočo hladilno torbo, ko mu začne produkt njihove ljubezni ob prvem talanju kart na brisači težiti, da mu je vroče in si želi sladoled. Vse to gleda učitelj na ležalniku in ugotavlja, da mogoče ta svet vseeno ni tako nepravičen in nekdo stvari gleda od daleč ter vsakemu nameni, kar mu gre.
Končno je mimo prvih deset dni počitnic, tako da sta ostala še slaba dva meseca, vendar tisti, ki gleda od daleč, še vedno meče drva na ogenj. In šele zdaj boste razumeli, kaj je mislil učitelj v šoli, ko vam je zadnji šolski dan zaželel dolge počitnice.
