Komentar Mateja Fišerja: Plavalca iz Sene
Nekateri pravijo, hvala bogu, da je konec nogometnega prvenstva. No, skratka, tudi tisti, ki niste bili v Nemčiji, in oni drugi, ki ne sledite najpomembnejši postranski stvari v življenju, si pač ne boste preprosto oddahnili. Naši kolesarji še vedno zapolnijo polovico dnevnega poročanja v medijih in gre jim prekleto dobro, tako da se mogoče lahko ponovno nadejamo našega asa v rumeni majici, sicer tokrat ne na Elizejskih poljanah, ampak v Nici.
Je pa to zgolj ogrevanje za najpomembnejši športni dogodek ali bolje povedano festival, ki se odvije vsake štiri leta. Jasno, olimpijske igre v Parizu. Če smo sedaj na polovici dneva, ki ga zapolnijo športni dogodki, se pač v teh dneh, ko imate topli dom, pripravite na celodnevno poročanje. Pariz, prihajamo, bi lahko rekli, in če je doslej bila prisotna zgolj navijaška monogamija, je pač pred nami zmožnost svingiranja tako med spoli kot med športi.
Igre so bile nekoč čas, ko se je spodobilo zaustaviti vse vojne in je etiketa velevala, da se boji in kazanje mišic prenesejo na športna bojišča. Od današnjih voditeljev ni pričakovati tako visoke etične drže in se bodo vojne nadaljevale ne glede na dejstvo, da potekajo olimpijske igre. So pa Francozi vseeno dobljene olimpijske igre vzeli kot izziv, da naredijo ta svet nekoliko boljši. Največja novost letošnjih olimpijskih iger, vsaj za tiste, ki jih gledamo od daleč, je vsekakor otvoritvena slovesnost na reki Seni. To je tudi prelom s tradicijo, vendar v pozitivni smeri, saj ne bo šlo zgolj za defile več kot deset tisoč športnikov, ki so doslej defilirali na stadionu in jih bo tokrat treba spraviti v čolne, ki bodo imeli kamere in bo tako prenos potekal iz vsakega čolna posameznih držav, kar bo vsekakor tudi tehnično zahteven podvig.
Še bolj pomembna, mogoče tudi najbolj pomembna novost ali izboljšava, ki je povezana z olimpijskimi igrami in bo pustila sled tudi po igrah, je želja, da vrnejo reki Seni, ki teče sredi Pariza, nekdanji sijaj in jo preprosto vrnejo Parižanom. Sena naj bi namreč ponovno postala kopalna, tako da se bodo lahko Parižani in obiskovalci Pariza v prihodnosti v tej reki, ob kateri so se spletle mnoge ljubezenske zgodbe, dobesedno zapisane ali izmišljene, tudi kopali. Zaljubljenca z mostu Pont Neuf bosta v prihodnosti lahko tudi zaplavala. Postala bosta plavalca iz Sene.
Res je, da skozi vse resne kraje teče reka, vendar je prekletstvo 20. stoletja ali bolje povedano prekletstvo industrijske revolucije mnogo teh rek kastriralo. Ker se urbanistične ideje širijo od velikih k manjšim in Dunaj kopira Pariz, Ljubljana, Bratislava, Budimpešta pa Dunaj, bo mogoče seme dobrega, zasejano z olimpijskimi igrami, pozitivno vplivalo tudi na kraje, ki mu sledijo, in se bodo v prihodnosti uredile tudi ostale reke, ki tečejo skozi resna mesta in se bodo vrnile prebivalcem. V tem primeru velja verjeti v duha olimpizma, ki ima v svojem bistvu zapisano boljše življenje za vse. Pri tem velja slediti besedam vizionarja in nekdanjega predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Pierra de Coubertina, ki pravi, da je pomembno sodelovati.
