Komentar Mateja Fišerja: Praga '23

Ko sem se pred leti mudil v Pragi, mi je pred Muzejem dekorativne umetnosti oko ustavil plakat z napisom »Koudelka returning«. Razstava, s katero se je muzej poklonil osemdesetletnici slovitega fotografa Josefa Koudelke, je bila presek njegovega dela, ki je, lahko rečemo, eden od stebrov osvoboditve naroda.

Nekaj ulic vstran se zdi, da se je čas ustavil. V kavarni Slavija. Tisti kavarni, ki je na vogalu FAMU, filmske akademije, ki so jo obiskovali tudi sloviti režiserji in snemalci novega jugoslovanskega filma. Od bratov Zafranović, Kusturice, Paskaljevića, Karanovića do Grlića in kar nekaj Slovencev, od katerih je bil prvi Rado Likon in mogoče najbolj prepoznan Vilko Filač, ali generacije fotografov z Juretom Breceljnikom, Borutom Peterlinom in drugimi.

Slavija je tam od nekdaj, tako kot njeni gostje. Ti se niso starali, ne glede na čas, vreme ali del dneva. Vse ostalo se spreminja, le kavarna in njeni gostje so vedno enaki.

Ko je v pariško agencijo Magnum prišla nepodpisana kuverta, je marsikdo mislil, da gre za še eno neštetih kuvert z različno korespondenco. Negativi, ki so bili v njej, so govorili veliko več. Govorili so, da se tam za zidom železne zavese nekaj dogaja. Leta 1968 se niso vse informacije širile tako hitro kot danes. Mnogi so se morali potruditi, da so kaj izvedeli in pri tem ostali živi.

Fotografije neznanega fotografa iz Prage, podpisanega PP (Prague Photographer), ki jih je The Sunday Times objavil, so pričale, da je v Pragi pomlad. Invazija '68. Slovita fotografija roke z uro je bila posneta le nekaj minut pred vdorom Rusov v Prago.

Za ime Josef Koudelka je svet slišal šele nekaj let po tem, in kot sam pravi, naslednjih sedemnajst let ni nikoli plačal najemnine za stanovanje. Koudelka je potoval s spalno vrečo in fotografiral življenje Ciganov. Cigani so mu nudili tudi zavetišče, ker so menili, da je revnejši od njih. Ko ga je Henry Cartier Bresson poslal na prvo potovanje v Ameriko, je v spremnem pismu zapisal: »Pošiljam vam norca, ki se imenuje Josef.«

In tako so ta teden študentje Filozofske fakultete Karlove univerze v Pragi gledali, kako se po hiši sprehaja norec z orožjem. Filozofska fakulteta stoji ob Muzeju dekorativne umetnosti, s pogledom na filharmonijo, Vltavo in Mánesov most. Tokrat se ni vrnil norec Koudelka, ampak resnični norec, študent te fakultete, ki je začel streljati, ubil štirinajst ljudi in še enkrat toliko ranil. Ni šlo za verskega skrajneža ali terorista, ampak za študenta magistrskega študija.

Ob tem se znova zastavlja vprašanje, kje smo in kam gremo. Če so študentje tako imenovane praške filmske šole odpirali vprašanja osvoboditve, demokratizacije, se borili in se še danes borijo za vidnost glasu najbolj zatiranih, če je Koudelka, ki jih ima danes petinosemdeset, pokazal svetu, da obstajajo tudi takšni, za katere mislimo, da ne obstajajo, če so tudi pri nas študentje filozofske fakultete leta '68 stali v vrsti demokratizacije in odpiranja duha, pride naenkrat idiot, ki se mu zdi, da ne sodi v ta svet, in s seboj odpelje še za avtobus nedolžnih.

Vprašanje, ali so danes študentje še najbolj vitalni del populacije ali pa moramo pritrditi tistim, ki so to vero izgubili že takrat, ko so slišali, da se na študentskih žurih poslušata nacionalno zabavna muzika in turbo folk. V kavarni Slavija še vedno sedijo starejši ljudje in se čudijo.