Komentar Mateja Fišerja: Predsednikove ženske

Pred dnevi sta mi z domače police padli knjigi O vojni Carla von Clausewitza in All the President's Men slovitih novinarjev Carla Bernsteina in Boba Woodwarda. Klasični deli v svoji panogi. Slednja je izšla en mesec pred odstopom Richarda Nixona, moja izdaja pa je bila ponatisnjena ob petdeseti obletnici afere Watergate, ki se je začela leta 1972.

O aferi je bilo že takrat znano skoraj vse razen enega podatka, kdo je bil globoko grlo, ki je novinarjema dajal oziroma potrjeval informacije, ki so ju vodile do razkritja in ozadja. Danes vemo, da je bil to visoko pozicionirani uslužbenec FBI Mark Felt, ki je bil do svojega razkritja leta 2005 največja neznanka afere. Skratka, letos je tako petdeseta obletnica izdaje knjige kakor tudi Nixonovega odstopa. Če je von Clausewitz standard vojaške strategije in taktike, so Vsi predsednikovi možje klasično delo, ki ga mora imeti v žepu vsak, ki se gre novinarstvo ali politiko, da poskuša vsaj nekoliko razumeti, kakšni motivi lahko vodijo posameznike pri delu v teh disciplinah. Da dogodke lažje pojasniš in se mogoče kaj naučiš na tujih napakah. Pri nas smo v teh dneh padli v spiralo stavk, ob tem pa smo si skuhali nekaj afer. Pa pojdimo po vrsti.

Robert Golob je predsednik vlade, ki je nastala kot odziv na vladavino Janeza Janše, ki je že tretjič zavladal predvsem zaradi tega, ker je nasprotni tabor izgubil stik z volilno bazo in se razsul, prvič LDS, drugič Pahorjeva ekipa in tretjič po Šarčevem pokerju. Da bo Golobovo vladanje drugačno, je bilo slutiti že kakšen mesec po prevzemu oblasti, ob spektakularnem prihodu prve ženske predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič na državno proslavo, ki je spominjal na zmes glamurja ob podelitvi oskarjev in prihoda v areno, ki se podlaga z vojaško koračnico Juliusa Fučika Entry of the Gladiators v originalu Vjezd gladiátorů.

Če kaj označuje Golobovo obdobje, so to prav ženske. Poleg tega, da je v par dobil prvo predsednico države Natašo Pirc Musar, mu koalicijo držita Asta Vrečko z Levico in Tanja Fajon s socialdemokrati. In tako baje človek vlada. Pa so se zgodili zapleti s Tatjano Bobnar, Sanjo Ajanović Hovnik, Ireno Šinko in aktualni z Dominiko Švarc Pipan in Emilijo Stojmenovo Duh. Stvari sicer niso tako kompleksne kot pri Watergatu, mogoče vse skupaj bolj spominja na valček, ki ga začneš z napačno nogo, pa ti nato noben korak ne štima. Ko gledamo zakaj, lahko spomnimo na največje trpljenje, ki so ga nekateri moški doživljali zaradi covida, ko so pristali doma, ker je delo v domačih copatih spremenilo tudi hierarhijo poveljevanja. Tako se pojavi zarota, ki jo odkrije Erika Žnidaršič v Tarči. Kepa se začne kotaliti, človek pa ne kriv ne dolžan samo opazuje, kaj kuhajo vse predsednikove ženske.

In kam lahko greš k spovedi? Na televizijo, tam pa te čakajo Rosvita Pesek, Tanja Starič, Tanja Gobec in druge novinarske veličine, ki imajo v nogah več tovrstnih tekem kot marsikateri politik, in te razrežejo kot salamo, in to za zajtrk. Tu te ne reši niti von Clausewitz. Ko se vprašamo, kaj je zadaj, lahko mogoče ugotovimo, da je vse skupaj zgolj zarota moških, ki jih nihče nič ne vpraša. Skratka, najmanj, kar lahko ugotovimo, je, da Golobu ni lahko, vendar kot pravi slovenski pregovor, Komur žena hlače kupi, temu se je vedno zanje bati.