Komentar Mateja Fišerja: Prekmurska sol

Ta zapis bi lahko tudi imenovali »o poreklu«. V teh dneh je zakrožila vest, da bodo odslej morali v trgovinah na računu za kupljeno sveže meso označevati tudi poreklo. Nekaj podobnega, kot imajo Avstrijci s svojimi štirimi A-ji, ki označujejo, da je žival rojena, rejena, zaklana in razsekana v Avstriji.

Tudi pri nas bo tako kot v Avstriji. Ker od nekdaj velja, da je v Avstriji ali Italiji vse boljše in se tudi danes marsikomu pocedijo sline, ko se spomni, kako poželenja vredno je bilo tisto plastično vedro, ki si ga ob nakupu petih kil riža v Avstriji dobil zastonj. Marsikdo poreče, da je uspelo tudi nam narediti red in se bo odslej vedelo, kaj je kaj in kaj kam spada. Končno se je vzpostavila celotna veriga od rejca prek trgovine do končnega kupca.

Naenkrat bo vsem boljše. Gre pač za dokaj tehnični ukrep, ki bo nekaterim v tej verigi povzročil nekaj dodatnega dela in skrbi, katerega namen pa je, da se preprečijo morebitne manipulacije, preprosto beri, da meso, ki prihaja iz tujine, ne bo po pomoti ali zavestno označeno kot slovensko. Vsak ukrep ali birokratski poseg v stvarnost pa ima tudi svoj netehnični del. Del, ki je povezan z realnim življenjem.

In medtem ko bodo pridni birokrati zbirali tabele in prikazovali smiselnost obstoječega ukrepa, bodo oni drugi, beri kupci in potrošniki, zaznali ali komaj zaznali, kako zelo se je njihovo življenje izboljšalo. Gre za nekaj podobnega, kot je odločitev, da se na mejnih prehodih okrepijo ekipe graničarjev, ob tem, da vsi vemo, da begunci ne prečkajo meja na uradnih mejnih prehodih.

Tako nam v tem trenutku ni točno jasno, kaj kupcu pomeni, da je neko meso slovenskega ali delno slovenskega porekla. Ker pač v prašičereji in še v marsikaterem drugem segmentu nismo stoodstotno samooskrbni, v nekaterih segmentih je stopnja samooskrbe manj kot trideset odstotkov, kar pomeni, da za vse te robe ne bo. Zgolj trideset odstotkov otrok bo deležnih živil domačega porekla.

Po drugi strani pa je tudi vprašanje, kaj dejansko pomeni, da je v golažu domače meso in ne tisto od drugod. Prav predstavljamo si razočarane otroke, ki sedijo za domačo mizo s sklonjeno glavo, ker materi ni uspelo zagotoviti mesa iz domače reje. Si lahko predstavljamo solzne oči tega otroka, ko ga pred celotnim razredom učiteljica vpraša, ali so tudi oni doma jedli golaž iz slovenskega mesa?

Po domače, potrošnik nima pojma, kaj poreklo dejansko pomeni, ampak gre zgolj za nacionalni občutek. Tudi najboljše domače bučno olje je iz avstrijske sorte Gleisdorf in večina posvečenih gosi ob sv. Martinu iz Madžarske. Je zelenjava, pridelana v zaprtih sistemih po receptu svetovnih multinacionalk, bolj domača, kot ta ista prek meje? Skratka, poreklo je trik, dokler ne razumemo, kaj dejansko pomeni.

Tako v reklamah velikih trgovin vidimo prikaze kmetov, ki gojijo na primer jabolka, vendar ko pride kupec v to trgovino, predstavljajo jabolka zgolj kakšen odstotek nakupa, drugo pa so globalni produkti, o poreklu katerih se dotični kupec ne sprašuje.

Resničnost, koliko domačega dejansko pojemo, je drugačna od predstav, ki jih imamo o tem sami. Tako bi verjetno zagnali vik in krik, ko bi v Prekmurje pripeljali nekaj cistern morja in pridelali prekmursko morsko sol. Mar ni vseeno, ali sol sušimo v Piranu ali tristo kilometrov vstran? Prav zaradi tega je pomembnejše razumeti kakovost izdelkov, ki prihajajo na trg, kot pa zgolj samo poreklo.