Komentar Mateja Fišerja: Prodamo cerkev

Pred meseci smo brali, da je skupnosti ameriških Slovencev v Pensilvaniji, točneje v Betlehemu, uspelo odkupiti cerkev sv. Jožefa, ki ji je grozilo zaprtje. Škofija se je pač odločila, da cerkev zapre oziroma jo ponudi v odkup. Čeprav cerkev vsaj iz našega zornega kota ni primerljiva s še enim supermarketom, ki se zvrsti v ulici, je, kot kaže, čez lužo logika nekoliko drugačna, in ko nekaj ne gre, pač zaprejo in prodajo, pa tudi če je to cerkev. Finančni vidik prevlada nad simbolnim. Naredijo rez ter gredo naprej.

Pensilvanska cerkev v Betlehemu je za Slovence več kot zgolj ustanova, kjer lahko servisirajo svoje duhovne potrebe, ampak je prav ta cerkev bila tista vstopna točka, kjer so mnoge generacije izseljenstva dobile prvo zavetišče, ko so odšle izpred domačih ognjišč v neznano.

Kot piše Vilko Novak v svoji etnografski študiji iz leta 1947, je družina v Prekmurju na ravenskem delu potrebovala za preživetje šest katastrskih oralov, na Goričkem pa je za to bila potrebna podvojena velikost posesti. Tako sta lakota in neavanturistični duh poslala ljudi po svetu in Pensilvanija je bila ena tistih destinacij, ki je zaradi industrializacije in posledično razvoja jeklarske industrije sprejemala ljudi od koder koli. Čas jeklarstva je minil in ljudi ni več.

Prav podobno grozno smo pred dnevi brali, da naj bi v Šoštanju premišljevali, da pošljejo v stečaj razvpiti Teš. Na to elektrarno je vezan velik del doline, bodisi ker ljudem zagotavlja delovna mesta ali ker ljudem zagotavlja energijo za ogrevanje.

Tako smo v začetku devetdesetih, ko je bila še znana najbolj kakovostna ljubljanska megla, naenkrat ugotovili, da ta megla ni zgolj ljubljanska naravna danost, ampak je v veliki meri spodbujena s kurjenjem domačega premoga. Nato so začeli kuriti indonezijskega. Ponovno je šlo za boj med simbolnim in finančnim, na koncu pa je, kot kaže, indonezijski premog povzročil manj onesnaženja in megla v kotlini je v nekaj mesecih bolj ali manj izginila.

Tako se pač nekatere dejavnosti ukinjajo, izgubljajo svoj pomen ali spreminjajo v nekaj drugega. Vztrajanje pri starih paradigmah in nekonkurenčnih dejavnostih nam je tudi v drugih regijah pokazalo, da gre zgolj za raztegovanje odločitev, za katere že vnaprej vemo, kakšne bi morale biti. Če je energija velika tema prihodnosti, si ni treba zatiskati oči, v katero smer se je treba obrniti.

Primer prakse je lahko tudi nam bližnji Burgenland (Gradiščansko), ki iz kmetijske, nekateri bi rekli najmanj razvite avstrijske regije prevzema primat na področju proizvodnje nove elektrike. Vetrne in sončne elektrarne so njihovi paradni konji, vendar je nekdo v nekem trenutku uvidel, da je to lahko strateška priložnost za celotno regijo. Tako postajajo nosilci novega razvoja, ne glede na vse tudi naravovarstvene dileme in pomisleke. Postavitev vetrnic in solarnih plantaž ni nič manj grda kot postavitev termo- ali jedrskih elektrarn, vendar je treba v nekem trenutku najsi skupno pot in uskladiti interese za prihodnost.

Zaprtje Teša je pač podobno težka odločitev kot prodaja cerkve, vendar se je bolje kot z odločitvijo, kaj ja ali ne, ukvarjati z izzivom, kako transformirati regijo in jo pripraviti za naslednje generacije. Prav zaradi tovrstnih izzivov v Sloveniji ne potrebujemo stotin občin, ampak nekaj regij s pametnimi ljudmi, ki bodo znali ustvariti nove simbole prihodnosti.