Komentar Mateja Fišerja: Rešitve

Tako kot je to v navadi, se začetki leta začenjajo z veliko mero optimizma. Tako je prav. V novem letu želimo najti rešitve za vse stvari, ki nam jih ni uspelo opraviti v prejšnjem letu. Jasno, da tovrstno navdušenje in optimizem padeta že v prvih tednih in se stvari postavijo spet na svoje mesto (beri: ostanejo neopravljene) in življenje ujame svoj vsakdanji tek.

»Kje je pot do miru na Srednjem vzhodu? Pot do rešitve krize, ki je nastala s katastrofalnim porazom Arabcev junija 1967, in pot do trajne rešitve arabsko-izraelskega spora? Arabci naj se že enkrat spametujejo in priznajo Izrael, pravijo tisti, ki so s pametjo, s srcem ali z obojim na strani Izraela. Izrael naj se že enkrat umakne z zasedenih ozemelj in preneha svojo ekspanzionistično politiko, menijo tisti, ki so jim iz takšnih ali drugačnih razlogov v tem sporu bližji Arabci. Vendar stvar še zdaleč ni tako preprosta. V načelu je sicer za marsikoga popolnoma jasna. Toda poleg idolov, idealov in načel je treba pri razmišljanju o tem problemu upoštevati tudi politično stvarnost – predvsem politično stvarnost Srednjega vzhoda, ne pa toliko političnih interesov lastnega zornega kota, kot se to dogaja zelo pogosto. Problemov Srednjega vzhoda ni mogoče reševati z obrambo nacionalnih interesov kake tretje države.«

Tako piše Andrej Novak v predzadnjem poglavju, naslovljenem z vprašanjem »Kaj storiti?«. Naslov knjige se glasi »Komu Palestina – Kriza na Srednjem vzhodu«. Pri vsem skupaj je zanimivo, da je bila knjiga izdana leta 1969, kar pomeni, da je bila pisana po šestdnevni vojni leta 1967 in bila napisana, preden je oče Asad prevzel oblast v Siriji. Pri vsem skupaj je ponovno zanimivo, da je po tem prevzel oblast sin Asad, ki je režim svojega očeta nadgradil do te mere, da je pač vprašanje Sirije in njenih prebivalcev postalo ne zgolj njihovo notranje vprašanje, ampak tudi vprašanje širšega območja ter zagotovo prvovrstno vprašanje Evrope.

In prav ta vprašanja so tista, ki naj bi jih reševali tudi v letu, ki se je začelo. Vse bi bilo v redu, če bi odprta vprašanja, ki naj jih rešimo v novem letu, nastala v minulem. Je pa še toliko bolj absurdno, da so nam tudi v novem letu ostala odprta vprašanja, ki so bila odprta, nerešena in neodgovorjena že v času, ko je o njih pisal Andrej Novak. Se pravi, da ista vprašanja rešujemo že šestdeset let in več. Mogoče tudi veliko dlje, saj bomo letos obeležili osemdeset let od konca druge svetovne vojne. Kot kaže, ne bo šlo tako zlahka, saj spet zapiramo škarje.

Na eni strani krepimo nacionalistične poglede in povečujemo mit domačega ter se veselimo, da se bo več kot milijon Sircev odpravilo domov, na drugi pa smo priča množičnemu zapiranju podjetij in gostinskih obratov, v katerih prav ti, pa ne zgolj Sirci, predstavljajo skrite brigade, ki so v ozadju marsikaterega biznisa, gostilne, hotela, zdravstvene ustanove in storitev in opravljajo dela, ki očem niso vidna. Tukaj ne gre zgolj za urbana okolja, ampak ti ljudje dandanes pomagajo tudi na kmetijah, v zibelki našega in domačega. Me prav zanima, ali bodo Vzhodni Nemci naenkrat nadomestili to nevidno brigado pomivalcev, sobaric, čistilcev, obiralcev špargljev in delavcev na poljih. Če mislijo, da niso del problema, so lahko vsekakor del rešitve.