Komentar Mateja Fišerja: Sosed Cave

Kako gre že tista? Bil je koncert, ki ni bil posnet, vendar se ga marsikdo, ki je bil tam prisoten, spomni kot enega najboljših, kar jih je v življenju videl. To veliko bolje opiše Nick Cave, v uvodniku knjige Warrena Ellisa Nina Simone's Gum.

»Nina Simone je bila zame in za moje prijatelje boginja. Velika Nina Simone. Legendarna Nina Simone. Uporniška in tveganja polna ženska, ki nas je naučila vsega, kar smo morali vedeti o umetniški neposlušnosti … Nina je sedela na sredini garderobe, oblečena v belo valovito obleko. Nosila je nenavadno kovinsko zlato Kleopatrino ličilo za oči … Sedela je, veličastna in kljubovalna, v invalidskem vozičku, medtem ko je pila šampanjec …«

»Nato sem stal ob strani odra in gledal, kako se spopada s stopnicami proti odru — bilo je jasno, da Nina Simone ni bila v dobrem stanju. Gledal sem, kako je počasi, boleče hodila do sprednjega dela odra. Stala je, divja in veličastna, pred občinstvom, z rokama ob strani in stisnjenimi pestmi, ter zadrževala pogled množice.«

»V občinstvu, pet vrst nazaj, sem videl Warrenov obraz, očaran in sijoč, kot bi bil v sanjah. Nina Simone je sedla za klavir Steinway. Iz ust je vzela kos žvečilnega gumija in ga prilepila na klavir. Dvignila je roke nad glavo in v osupljivi tišini začela tisto, kar je bilo najboljši nastop v mojem življenju – v naših življenjih –, divji in transcendenten, hkrati pa je to bil njen zadnji nastop v Londonu. Predstava se je končala z obojestransko ekstazo, Nina Simone je zapustila oder kot drugačna oseba – obnovljena, prebujena, preobražena. In tudi mi smo se spremenili in nikoli več ne bomo enaki. Nikoli več. Ko sem se obrnil, da bi odšel, je Warren plezal na oder, videti je bil obseden, in se je odpravljal proti klavirju Steinway. Minilo je enaindvajset let.«

»Košček žvečilnega gumija, ki je pripadal Nini Simone, ki ga je Warren pobral s klavirja na festivalu Meltdown in ga zavil v njeno brisačo, je zdaj postavljen na marmorni podstavek v žametno obloženi, temperaturno nadzorovani vitrini. Nahajamo se v Hodniku hvaležnosti, ki je del razstave Stranger Than Kindness v Kraljevi danski knjižnici. Glavni restavrator ravno postavlja mali kos sivega gumija na podstavek, kot da bi šlo za relikvijo, in vsi smo tiho, v spoštovanju …«

»Ta memento, ki ga je v trenutku ekstaze zgrabil s klavirja svoje vzornice, je spremenil v pravo versko relikvijo. Čudili se bodo pomenu tega najbolj običajnega in nepomembnega predmeta – skromnega žvečilnega gumija –, kako se lahko spremeni, skozi prelivanje ljubezni in pozornosti, v predmet čaščenja, posvečen z Warrenovim nebrzdanim občudovanjem ne le velike Nine Simone, ampak tudi transcendentne moči glasbe same.«

In tako se je v zadnjih dneh romalo na koncert v Zagreb in Budimpešto, kjer so nastopali Nick Cave & The Bad Seeds. Koncert in maša hkrati. Tokrat niso nastopili ne v Sloveniji ne v Avstriji, čeprav so po mojem Križanke zanje najprimernejša lokacija. V Budimpešti smo skeptično čakali, kako se bodo znašli v veliki dvorani, vendar jim je presenetljivo tudi v tem formatu uspelo ustvariti intimno vzdušje. Kot bi sedel s sosedom na vrtu. Ko preberemo njegov uvod k Ellisovi knjigi, pa lahko zgolj rečemo, to so ti ljudje. Tudi v najbolj nepomembni stvari najdejo divjega boga.