Komentar Mateja Fišerja: Ta veseli dan

Veseli dan kulture se mogoče komu sliši nenavadno, ampak naj bo, s tem sporočamo, da je dan kulture dan, ko je treba z veliko žlico ujeti kulturo in se tega početja veseliti. Na tem mestu vsekakor ne bomo zastavljali vprašanja, kaj vse lahko stlačimo pod klobuk kulture, in naj to vprašanje ostane neodgovorjeno oziroma pojmovno odprto, tako da si vsak posameznik sam naredi balonček, v katerega vstavlja lastno pojmovanje kulture.

V stik s pojmom kultura pridemo v času, ko smo del izobraževalnega sistema in nam ta visokozveneči pojem želijo predstaviti bolj abstraktno, kot bi bilo mogoče to potrebno. Tako smo v času šolanja imeli kulturne dneve, kulturna potovanja, hodili v galerije, kino in gledališča ali pa so v šolo pripeljali katerega od pisateljev, toliko, da mularija ne bo mislila, da so vsi pisatelji mrtvi, in si ga je lahko ogledala v živo. Jasno je, da ko mularija zapusti šolsko dvorišče, začnejo veljati drugačna, ulična pravila in ni jih bilo malo, ki so dobili opomin zaradi nekulturnega vedenja ob kulturnem prazniku.

Pri bolj DDR-jevsko usmerjenih učiteljicah te je takšni opomin lahko doletel, če si na primer med ogledom Kale žvečil čigumi. Ampak naj bo, to smo nekako preživeli, obenem pa dobili neki pojmovni okvir, kaj je in kaj ni kulturno. Če primerjam tiste čase z današnjimi, se je takrat še vedno nekako cenilo kulturnike in umetnike, ki so danes označeni bodisi kot krvosesi, priklopljeni na državne jasli, ali pa kot pevci lahkih not, ki so se za majhen denar prodali. Če nam jim česa ni uspelo dopovedati, je to dejstvo, koliko je kultura dejansko vredna oziroma da ima neko umetniško delo tudi vrednost. Jasno je, da je kultura veliko širši pojem od umetnosti, ampak če vzamemo eno najtežjih disciplin, kot sta slikarstvo in kiparstvo, hitro ugotovimo, da je zadeva kar težka. Ko slikar naslika sliko, jo pač ima, en kos. Kar je naredil, je naredil. In koliko je lahko takšno delo vredno, saj je edinstveno?

Če naredimo primerjavo, na primer, z glasbo, je vrednost likovne umetnosti vsekakor podcenjena. Poznamo visoke cene, ki jih glasbeniki dosegajo za svoje igranje, pri tem pa mogoče nimajo niti ene lastne skladbe. Lahko preigravajo Mozarta ali pa Oliverja in od tega fino živijo. Na drugi strani so slikarji, ki morajo vedno znova narediti eno, novo lastno sliko. Ne predstavljamo si, da bi kateri od akademskih slikarjev prerisal sliko Jacksona Pollocka in bi mu publika in kritika z navdušenjem ploskali, nato pa bi šel v drugo galerijo in spet postavil novo kopijo slike Jacksona Pollocka in bi mu publika prav tako navdušeno ploskala. Na koncu bi bil nagrajen za izjemni opus kot mojster posnemanja Jacksona Pollocka. Še več, dobival bi odstotek od prikazovanja njegove slike, ko je prerisoval Jacksona Pollocka.

Res je, da je pri enem in drugem potrebne veliko vaje, dela, študija poznavanja materije in tako dalje, vendar je pač na outputu zadeva popolnoma drugačna. In potem se pojavijo dobrodelneži, tudi uspešni poslovneži, ki se jim prebudi občutek dobrodelnosti, in prva misel je, da nafehtajo slike od slikarjev jih nato na dobrodelni dražbi prodajo ter izkupiček namenijo v dobrodelne namene. V primeru, da želite kateremu od ustvarjalcev resnično narediti veseli dan kulture, kupite sliko. Tako boste največ naredili za veseli dan kulture.