Komentar Mateja Fišerja: To ni ta kamen

V skladu s tem odgovorom bi lahko danes na vprašanje, kaj je to socialdemokracija, odgovorili, da je to nekaj v zvezi s socialo in demokracijo, lahko pa tudi, da je to nekaj v zvezi s trobento in oblakom. Danes, ko že tretjič gledamo podatke o padanju podpore vladajoči koaliciji, vidimo zgodbo o novih obrazih, ki dobijo presenetljivo število glasov, zatem pa gredo stvari hitro ali relativno hitro navzdol.

Slovenci, kot kaže, radi dajemo nove priložnosti, a želimo hitre rezultate. Po tem smo tudi v širšem političnem prostoru dokaj unikatni. Radi imamo Forestovo bombonjero, iz katere ne veš, kaj boš dobil. Sam zagovarjam logiko naravnih habitatov in postavljanje sistema, ki ga lahko preslikamo ali povežemo v širše okolje, na primer na raven EU. Na tak način dobimo profil, ki ima svojo bazo v volivcih in na drugi strani pristojne sogovornike na širši evropski ravni.

Predstavljate si naše diplomate v tujini, ki morajo urediti srečanje ministra za solidarno prihodnost. S kom naj se ta človek v Franciji, Nemčiji ali ZDA sreča, Slovenija ima že sama po sebi težave s prepoznavnostjo, nato pa še zasnujemo sistem, ki mu ni para.

Zadeva zveni malo ali zelo nekompetentno in celo groteskno. Ljudska mora pobrati kmete, krščanski vernike, socialdemokrati delavce in tako naprej. Na ta način so že v osnovi znane in predvidljive tudi njihove politike, vrednote, kaj naj bi predstavljali, in bombonjera postane veliko bolj predvidljiva.

Pri nas je vse obrnjeno na glavo, pa to tudi ni velika težava razen tega, da stvari potrebujejo veliko več časa in denarja, da jih nekomu razložiš. Skratka entropija. Veliko je izgovorov zaradi volilnega sistema. Po mojem mnenju sedanje stanje demokracije pri nas še vedno ne dopušča, da bi imeli večinski volilni sistem, ker preprosto zanj nismo zreli.

V večinskem sistemu dobi večjo moč zmagovalec in v tem primeru bi bili priča še večjim »čistkam«, kot smo jih videli v zadnjih dveh mandatih. Sistem, ki ga imamo trenutno, omogoča tvorjenje stabilne velike koalicije. Rdeče-črne, levo-desne, kot jih poznamo drugje, kjer bi se stranke med seboj nadzorovale že sredi mandata. Vendar tudi za kaj takega nismo dovolj zreli.

Zdaj pa imamo zmagovalca in nekaj strank z majhnim številom mandatov, ki postanejo relativno glasne. Tako pride v vlado glas majhnih in obrobnih, glas velikega dela z druge strani pa ne. Zaradi tega tako na desni kot na levi, če vzamemo to nekdanjo politično delitev, ne morejo sestaviti stabilne večine, večine velikih igralcev, in ti majhni med vožnjo vedno potiskajo kol med kolesa. Tako se velik del mandata ukvarjajo sami s seboj, ne z delom, za katero so plačani.

Prav imajo tudi kritiki velike koalicije, saj je tudi v današnjem volilnem sistemu nevarnost, da se nasprotni poli povežejo in ne pazijo drug na drugega. Nekateri to imenujejo bojazen TEŠ-koalicije, ko se povežejo veliki iz različnih naravnih habitatov in začnejo skupaj krasti. To pa je še hujše kot zdaj. Skratka, reševanje tovrstnih nalog je Sizifovo delo. Vendar kot se trenutno zdi, tudi kamen ni pravi.