Komentar Mateja Fišerja: Uničevalci
Je že res, da je svet danes bolj povezan, kot je bil kadar koli prej. Tako so nam na voljo informacije, ki nas v bistvu niti ne zanimajo, ampak zgolj po nepotrebnem polnijo glavo. Še pred covid krizo smo bili priča novicam, da se Barcelona, Benetke in Dubrovnik utapljajo v turističnem morju in da so to postali kraji, ki so vse kaj drugo kot prijazni za življenje domačinov. Ljubljana je bila blizu na tej poti. In nato je udaril virus in je tema šla v pozabo. Na prve strani so prišle teme o maskah, predihavanju in cepivih.
Ko se je celotna stvar nekoliko umirila ali, bolje povedano, ko je Ukrajina nadomestila virus, se je tako imenovani turizem spet začel postavljati na noge in danes smo prav tam, kjer smo bili pred covidom. Spet smo priča številnim križarkam, ki parkirajo v mestih, in množici nekajurnih selfie turistov, ki v mestu ne pustijo nič drugega razen slabe volje domačinov in tistih, ki resnično želijo ta mesta spoznati. Res je sicer, da je romantična predstava o spoznavanju avtohtonosti v veliki meri utopija, vendar lahko še vedno poskusimo. Tako so na primer Benetke uspele tovrstno vojsko ustaviti, vendar so še vedno daleč od tistega romantičnega casanovovskega kraja, ki bi dajal več, kot vzame. Križarke in avtobusi res privabijo številne ljudi, mestne oblasti jim sicer za to nekaj vzamejo, vendar so stvari šle tako daleč, da so šle pač predaleč.
Zgodil se je tako imenovani Bourdainov učinek. Ko je sloviti Anthony Bourdain v svojih oddajah obiskal katero od restavracij na svetu, pa naj bo to navadni kiosk ali katera od restavracij, ki niso bile zelo poznane, so postale tako popularne, da so vanje začele zahajati množice turistov in oboževalcev. Rezultat tega početja je bil, da so zaradi preobremenitve te restavracije začele izgubljati svojo avtohtonost in postale hranilnice množic, skratka, postale so prav nasprotno od tistega, zaradi česar jih je Bourdain obiskal.
Enako je s preobljudenimi kraji in podobno. In če je možno križarke in avtobuse nekako zaustaviti, se v zadnjem času kotijo vplivnice, ki se mi zdijo še bolj nevarne kot turistična industrija. Če je nekoč šla informacija od ust do ust in je trajalo kar nekaj časa, da nam je uspelo uničiti Piran, Premanturo, Kamenjak in Hvar, danes informacije letijo s svetlobno hitrostjo in prihaja do škode še veliko hitreje. Nihče, ampak resnično nihče si ne želi, da bi nekateri za zdaj še neokrnjeni kraji postali lokacije, podobne tistim, kjer enostavno razprostreš brisačo.
Uničevalke lepega znajo v zelo kratkem času tudi najbolj zanimivo stvar narediti popolnoma banalno in nepomembno zgolj zaradi krepitve lastnega ega in zbiranja nekaj všečkov ali cekinov. Tako me prav zgrozi, ko vidim vplivnico, ki prodaja kreme, čistila, kolač sira ali kar koli ji kdo plača, in se slika na otoku, ki je še pod starimi komunisti veljal za nekaj najbolj neokrnjenega in nedostopnega. Evo ga, če je Hvar postal predrag, je zdaj našla drugo lokacijo, neokrnjeno, tisto, ki resnično velja za lokalno in ni turistično preobremenjena. Kaj sledi, vemo, še sto takšnih »đirlo đevojk« se bo ob prvi naslednji priložnosti odpravilo tja in uničile bodo vse, kar je tam resnično lepega. Kuga naših dni.
Mogoče ne razumem, vendar verjamem, da ko kot posameznik najdeš nekaj resnično lepega, res ni treba, da to obesiš na veliki zvon. Še posebno ko veš, da ti ljudje sledijo. Uživaj in bodi tiho. Mogoče je prav to naslednja velika stvar, ki se je moramo naučiti, če želimo, da bo od tega sveta ostalo kar koli lepega.
