Komentar Mateja Fišerja: Vinar z baretko
V teh dneh je zakrožila novica, da je umrl vinar Mike Grgich. Gre za enega najpomembnejših vinarjev, ki prihajajo z našega širšega prostora. Mike Grgich je rojen na Hrvaškem, kjer je v svojih poznih letih ponovno zasadil vinograd in naredil vinsko klet. Gre za še eno številnih migrantskih zgodb, zgodb malega človeka in zgodb o uspehu.
Miljenko Mike Grgić je doživel sto let in se zapisal v zgodovino tako ameriškega kot svetovnega vinarstva. Mike, eden izmed enajstih otrok v družini, ki se je ukvarjala z vinogradništvom, je študiral na agronomski fakulteti v Zagrebu. Pot ga je pripeljala v ZDA, v Kalifornijo, točneje v Napa Valley. V njegovem primeru lahko govorimo o tipu izseljencev, ki so sredi prejšnjega stoletja iskali profesionalne izzive, politične razmere v tedanji Jugoslaviji pa so bile za tovrstni odhod več kot ugodne.
Dejstvo, da Grgić ni šel v nekatere od znamenitih evropskih vinskih regij, ampak v prazni prostor, kar je tedaj predstavljalo kalifornijsko vinogradništvo, prav tako govori v prid nemirnemu duhu, ki želi s svojim delom ustvariti nekaj novega in ne želi počivati v varnem zavetju slovitih lokacij. Čeprav je tedaj tvegana poteza iz današnjega zornega kota videti preprosta, so tudi dandanes redki, ki si upajo zapustiti udobno senco domačega drevesa. Suverenost in znanje, ki ga je imel, sta botrovala velikemu koraku.
Pot do Kalifornije ga je peljala prek Nemčije in Kanade, kjer mu je znanec omenil, da je lahko Kalifornija vinski raj. V začetku je deloval v kleteh Souverain, Beaulieu, leta 1968 je prestopil v klet Roberta Mondavija, kjer je postal glavni enolog in leta 1969 zanj naredil prvi cabernet, ki je bil na slepem testiranju razglašen za najboljšega v Kaliforniji. Leta 1972 je prestopil v Chateau Montelena in chardonnay letnika 1973 se je zapisal v zgodovino.
Sledil je 24. maj 1976, ko je sloviti Steven Spurrier organiziral slepo degustacijo, kjer so se ocenjevala ameriška in francoska vina. Dogodek, ki je spremenil podobo svetovnega vinarstva, poznamo pod nazivom Judgement of Paris. Na tej slepi pokušini so prvič v zgodovini ameriška vina dobila boljše ocene od francoskih in s tem se je zgodila detronizacija francoskega vinarstva, ki je v svetovnem merilu pomenila nov zagon tudi za do takrat neprepoznavne regije, obenem pa dvignila samozavest drugim vinskim državam, kot sta Argentina in Čile. Od tistega maja 1976 v svetovnem vinogradništvu nič več ni bilo tako kot do takrat.
Poleg izjemnega dviga prepoznavnosti kalifornijskih vin je svetovna zvezda postal tudi Mike Grgich, saj je njegov chardonnay letnik 1973 iz kleti Chateau Montelena prejel 132 točk, kar je bilo največ med belimi vini in hkrati največ med vsemi vini, ki so bila prisotna na ocenjevanju. Steklenica iz leta 1973 je danes del muzeja ameriške zgodovine Smithsonian kakor tudi kovček Mika Grgicha, s katerim je prišel v Kalifornijo, v katerem je baje vinski učbenik z zagrebške fakultete, del zbirke pa je tudi nepogrešljiva baretka, ki ga je spremljala do konca.
Zapuščina Mika Grgicha so ameriška vina, ki so pristna pod imenom Grgich Hills Estate, nam najbližje pa so njihovi klet in vinogradi, ki slišijo na ime Grgić, v vasi Trstenik na polotoku Pelješac na Hrvaškem. Za Mika Grgicha lahko rečemo, da je postal Elvis svetovnega vinarstva in zase ustvaril ameriške sanje, obenem pa je bil vodilo mladim vinarjem, ki niso pokleknili pred primatom tako imenovanih velikih lokacij. Kapo dol, maestro.
