Komentar Mateja Fišerja: Vinci

Pri njem sem se učil, saj sem volontiral pri njegovem drugem filmu. Mene je film zanimal, vendar ne zgolj na teoretični ravni, ampak v praksi. Vsi smo poznali tisto vožnjo kamere s hkratnim zumiranjem Petra Bratuše s prevali na hotelskem hodniku, ko igrata tako igralec kot perspektiva, ki pada, ali pa zadnji kader iz Babice, noge v silhueti, ki odhajajo. Tokrat je bil Vincijev odhod na vozičku, kot vožnja kamere in hkrati v silhueti. Vinci je zbral bando, ki je gradila mozaik, ki ga imenujemo prvi gledljivi slovenski film nove države.

Po Babici so postali zvezde, sicer v našem malem ozvezdju, ampak so bili zvezde. In niso bili zvezde kar tako, saj so vseeno veliko vedeli, predvsem pa so znali govoriti jezik ulice, in ta pristop jim je odprl vrata do hollywoodskega denarja. Ekipi novega filma, ki smo ga takrat naslavljali »pickpocket«, vmes je bil tudi Eye for an Eye in na koncu Gypsy Eyes, sloviti ameriški koprodukciji, sem se pridružil, en mesec preden je padla prva klapa.

Poleg Petra in Vincija je materinsko vlogo zame prevzela legendarna Olga Pajkova. Tajnica režije, edina, ki je resnično vedela, kje smo. V tistem mesecu sva razbila celotni scenarij na dneve snemanja in naredila razdelavo. Moram priznati, da je to bila velika šola filmske produkcije, saj je ta dokument držal do konca. Meni so podelili naziv second assistant director. Celotna mednarodna ekipa je verjela v projekt vključno s panom Bergerjem, starim pirotehnikom, ki je namesto v hotelu raje spal v svojem kombiju, polnem smodnika in plina, blizu katerega si niti v sanjah nisi upal prižgati cigarete.

Berger in njegova žena sta bila resnično češki par. Ona si je upala držati na glavi jabolko, ko je on streljal. Toliko o ljubezni in zaupanju. Bratuša in Vinci sta se mi zdela kot Bergman in Nykvist. Realno mojster prvo tretjino filma ni funkcioniral, celotno igro sta peljala Bratuša in Čengić, zbudil se je šele v Lipici, nekje takrat, ko je najstarejši Cavazza po burni noči oddelal jutranji galop, kot bi bil najstnik, in je tudi Vinci dojel, da je profesionalizem več od tega, kaj si misliš o sebi. Tudi ta film, s katerim je bilo v postprodukciji kar veliko nevšečnosti, je bil pred časom. V Sloveniji pač tega nekako niso razumeli. Bil je to, kar se danes počne v produkcijah pretočnih vsebin. Koper, Piran, Lipica, Bled, Ljubljana in Cerkniško jezero so bile razglednice, za katere bi morala država ali lokalne skupnosti danes plačati veliko denarja, da se pojavijo.

Promocija države, ki so jo takrat zunaj še vedno videli kot vojno območje. To je bila tudi prva filmska vloga Claire Forlani, takrat obraza znane kozmetične znamke in kasneje partnerice Brada Pitta, ki je bila nekje naših let, vendar je bila videti prekleto bolje. Prav njo smo ponoči po koncu snemanja na Tartinijevem trgu učili voziti avto na prestave in ni manjkalo veliko, da bi se nam odpeljala v morje. Kaj pomenita sindikat in nadzor producenta, smo videli pri sceni 69, ko je producent nadziral vsak flajšter, ki je moral v celoti pokriti genitalije, da le ne bi prišlo do kakršne koli možnosti okužbe.

Aids je bil v Hollywoodu tudi pravno velika tema. Vinci je znal narediti film, in to šteje. Vse ostalo je nepomembno. Za ta medij je imel izjemen občutek in je znal presenetiti tudi takrat, ko si misli, da presenečenje ni možno. Kakor koli, lahko bi naredil še katerega.