Komentar Mateja Fišerja: Vrnitev jezernikov
Lakersi po domače ali jezerniki po ameriško so vsi tisti, ki živijo ali preživijo ob jezeru. Če so morja in reke navdih marsikaterega Hemingwaya, so jezera v tovrstnih zgodbah velikokrat zapostavljena. Ne čisto, saj se je marsikateri umor in marsikatera prepovedana zgodba zgodila prav ob jezerih, vendar so morja večja, tako velika, da jih ne moremo objeti, in reke tako hitre, da jih ne moremo ujeti, in verjetno prav zaradi tega toliko bolj neulovljive. Ampak jezera, jezera so prav tako navdihujoča, kontemplativna in metafizična. Prostor, kjer se korak in um odpočijeta.
Tako se je pred desetimi leti sestavila trojka, ki je kuhala ob jezeru. Uroš Štefelin, Igor Jagodic in Bine Volčič so sestavili trio in dogodek, na katerem so predstavili skupni meni. Prav gastronomija je dejavnost, ki je primerna za nemirne duhove, tiste, ki iščejo vedno nekaj novega drugačnega, in tiste, ki so se pripravljeni nenehno učiti. Tako se pojavljajo nove tehnike in tehnologije kot tudi okusi, ki se lahko v novih časih spojijo na način, kot si jih pred leti ali desetletji nihče ne bi upal sestaviti.
Vendar gre predvsem za občutek, občutek za pravo mero in mora drznost ali ego biti v drugi vrsti, saj zgolj drznost ne pomaga. V tem se mojstri razlikujejo od hitrih in drznih in v tem je čar tovrstnega sodelovanja, da znaš tudi lastni krožnik umestiti v širšo zgodbo kolegov. Prav zaradi tega je celota tovrstnih sodelovanj več kot zgolj seštevek posameznih delov.
Dobrih deset let po tem, beri minuli teden, se je skupina jezernikov ponovno sestavila, tokrat na Goričkem. Pri Volčičevih na posestvu Monstera. Med tem ko danes sliši Jagodic na ime restavracija Strelec v Ljubljani in Štefelin na ime Hiša Linhart v Radovljici in sta si v tem času prikuhala Michelinovo zvezdico, je Volčič še pred umikom na Goričko dobil priporočilo te najpomembnejše rdeče knjige na svetu. In kaj se je v desetih letih spremenilo? Po Volčičevo je takrat želel na enem krožniku pokazati vse, kar zna, danes pa so jedi bolj rafinirane, osredotočene in zaradi tega čistejše in bolj slišane.
Kot pravi Jagodic, je bilo nekoč več pritiska na kalkulacijo in promocijo, tokrat pa gre za sprostitev, uživanje pri sestavljanju jedi s prijatelji in druženje z gosti, izkušnjo, ki je tudi za goste unikatna. Če so se nekoč zgledovali po drugih kuharjih, rekreirali jedi drugih, imajo danes vsak svoj čistejši slog in sledijo lastni poti. Po Štefelinovo gre za srečanje prijateljev, ki se poznajo že zelo dolgo. Vsak ima svoj slog in so po tem prepoznavni. Ko sestavljajo skupni meni, upoštevajo specifike različnih slogov, ki dajo skupni zgodbi celoto. Poenostavljeno povedano je Jagodic francosko prefinjen, Volčič fuzira, Štefelin pa radikalno zaprisežen lokalec in na tem temeljijo njihove kuhinje.
Blejski lakersi so tudi tokrat pokazali, da slovenska gastronomija ima prihodnost, ob tem pa sta se jim pri pripravi menija pridružila dva »vajenca« iz gostinske šole, ki sta z velikimi očmi in delom vpijala veščine mojstrov. Tudi to je izjemno pomemben del prihodnosti gastronomije, saj, kot pravi Štefelin, pri trajnosti ne gre zgolj za sestavine, ampak predvsem za ljudi, ki se morajo pri svojem delu tudi dobro počutiti, saj ga lahko zgolj tako dolgoročno dobro opravljajo. To vsekakor prepoznajo tudi gostje.
