Komentar Mateja Fišerja: Zadnja VEČERja

Nekateri trdijo, da je človek nekoč nastal iz opice, danes pa baje več ni tako. Drugi spet trdijo, da si ga je izmislil en tretji, ki ga nihče ni videl, ampak mnogi vanj verjamejo, tretji pa trdijo, da je prav tistega tretjega, ki ga nihče ni videl, izumil prav človek. Skratka, teorij o nastanku je kar nekaj, tako da niti ni tako čudno, če tu in tam še danes kdo nastane iz opice.

Čeprav niste videli, vendar verjamete, lahko v dobri veri sami pri sebi ugotovite, da ste v vsakdanjem življenju srečali več tistih, za katere lahko z veliko verjetnostjo trdite, da so nastali iz opice, kot tistih, ki se potikajo po tem svetu in so narejeni po podobi in modelu onega tretjega, ki ga nihče ni videl. Ne glede na nastanek je pač danes veljavna dokaj tehnična teorija, da sta za nadaljevanje vrste potrebna vsaj dva, tisti tretji pa pomaga, da ima celotna igra neki smisel in pomen.

Prav zaradi tega lahko vsaj malo dvomimo o nastanku iz opice, ker pač tehnično glih ne more biti res, da pripleza opica z drevesa, nategne prvega, ki gre mimo, in evo ga, nastane človek. Tisti, ki verjame v nastanek iz opice, bi na tem mestu trdil, da so tudi opice duhovna bitja in tako naprej. Možno, saj se tudi opice obnašajo ekonomično in njihov celotni dan poteka po racionalnem ekonomskem modelu, kjer iščejo nekaj za pod zob, pazijo, da ne padejo v gobec kateri večji živali, in z mislijo, kako nadaljevati vrsto. Ekonomično in racionalno.

In tako nastane v tropu tudi glavni. Tisti, ki več požre in jih več nategne, postane glavni. V tem pa se tudi v nekih niansah naredi razlika s človekom. Res je, da nekateri še vedno mislijo, da je tisti, ki več požre in jih več nategne, glavni, obstajajo pa tudi taki, ki se jim zdi, da obstajajo druge dimenzije bivanja in da je tako imenovana duhovna raven razlikovalec od primata.

Tako si je človek v nekem trenutku svoje dolgočasnosti izmislil časopis in novinarstvo. V želji, da razširi znanje, informacije in okrepi duha, v želji, da bi tudi drugi člani tropa vedeli več. Ko pogledamo Slovenijo, vidimo Ljubljano in Maribor. Ne gre zgolj za dve največji mesti, ampak tudi intelektualni središči države. Z univerzo in vsem, kar gre zraven, tudi časopisi.

Čeprav naj bi bilo Celje tretje največje ali najpomembnejše mesto v državi, se nekako ne more postaviti na zemljevid, nima niti univerze niti nacionalno pomembnih časopisov in celi čas daje vtis, da se za kar koli, kar se dogaja v Sloveniji, ne sprašuje nihče iz Celja. Čeprav gre za mesto s substanco in tradicijo, stoji nekako ob strani, stoji kot Michael Collins, tisti tretji, ki je prav tako kot Aldrin in Armstrong bil na Luni, vendar se ga nihče ne spomni. In tako so tudi mesta, ki se jih vpraša, in mesta, ki se jih ne vpraša.

Ko v zadnjih dneh beremo, da želijo uredništvo mariborskega Večera preseliti s sedanje lokacije, je marsikomu za to kar vseeno. Drugim pa ni, odvisno od tega, katero teorijo o nastanku vrste podpirajo. Ni jim vseeno, ker gre za enega od simbolov mesta, enega od tistih, ki naredijo mesto takšno, da se ga kaj vpraša.

Po čisti ekonomski logiki lahko tudi univerzo, gledališča in še kaj drugega odselimo na cenejše lokacije, v Črenšovce ali Duplek, na primer, in se bomo čez nekaj časa vprašali, kaj je ostalo od mesta. Kje so tisti ljudje, ki naredijo mesto pomembno. Ker mesta, ki se ga kaj vpraša, ne naredijo hiše, ampak ljudje, in če iz mesta odstraniš ljudi, izgubiš identiteto. Upamo, da res ne gre za zadnjo mariborsko VEČERjo.