Komentar Mateja Fišerja: ZDA za?
Če bi se izrazili v jeziku, ki ga dandanes razume vsak, se pravi v jeziku, ki ga govorijo prodajni katalogi trgovskih sistemov, bi lahko mirno rekli, da je to bil ameriški teden. Podoben tistim ameriškim tednom, ko lahko kupite marinirane perutničke in svinjska rebrca, začinjena po teksaško.
Sreda je bila dan odločitve, ko se je gledalo, ali bo Donald Trump ponovno zasedel Ovalno pisarno. Cel svet je s strahom golmana pred enajstmetrovko gledal, ali se bo ali ne bo zgodilo. V strahu so bili tako privrženci kot nasprotniki.
Ona ni bila pomembna, čeprav bi lahko dan prej obhajali stoletnico, ko je postala Nellie Tayloe Ross v Wyomingu prva ženska guvernerka katere od držav v zgodovini ZDA. ZDA sto let po tem niso dobile prve ženske predsednice, vendar je še dan pred tem umrl Quincy Jones. Glasbenik, aranžer in predvsem producent, ki je bil dokaz, da ameriške sanje obstajajo.
Glasbeniki, ki jim ni bilo vseeno, kaj se dogaja na drugem koncu sveta, so odprli oči mnogim, ki živijo v udobju lastnega vsakdana.
Rojen leta 1933 v predmestju Chicaga je odraščal v razmerah, ki niso bile naklonjene ženskam, še manj pa temnopoltim. Kot enajstletni deček je želel postati kriminalec, saj želiš to, kar vidiš v okolju. Sreča in neke vrste naravna inteligenca, občutek za to, kaj je prav in kaj ni, so ga zapeljali po drugi poti in je postal ena najpomembnejših figur v zgodovini sodobne glasbe.
Lahko bi rekli eden najpomembnejših Američanov in eden najpomembnejših prebivalcev tega sveta. Njegova babica je bila nekdanja sužnja in prav zaradi tega je znala iz vsega, ker ji je prišlo pod roke, kaj skuhati, tudi podgane. Vse to so jedli, ker drugega ni bilo.
V sedemdesetletni glasbeni karieri je Quincy stal za mnogimi skladbami in ploščami, ki so ikonično zaznamovale sodobno glasbo ali glasbenike, vključno s Thrillerjem Michaela Jacksona, ter s svojim delom nabral 28 nagrad grammy in mnoge druge. Zavzemal se je tudi za enakopravnost temnopoltih in podpiral temnopolte glasbenike.
Ko je Henry Belafonte po vzoru Band Aida sestavil United Support of Artists (znano kot USA for Africa, ker se lahko bere tudi kot ZDA za Afriko), je nastala skladba, ki je obrnila svet na glavo. To je bila We Are The World, ki jo je produciral in zanjo zastavil ime Quincy Jones. Pri tej skladbi se je v neki januarski noči 1985 zbralo 45 glasbenikov, ki jih drugače niti v sanjah ne bi mogli spraviti na isto mesto, in posneli so legendarno skladbo, s pomočjo katere je tema lakote v Afriki postala najpomembnejša svetovna tema.
Glasbeniki, ki jim ni bilo vseeno, kaj se dogaja na drugem koncu sveta, so odprli oči mnogim, ki živijo v udobju lastnega vsakdana. In prav to je tisto, zaradi česar je tudi Quincy velik. Glasbeniki so znali potegniti voz, ki se mu niti politika ni upala upreti. In danes, danes, ko divjajo vojne praktično skoraj pred domačim pragom, kot kaže, tudi med glasbeniki ni več nikogar, ki bi svoj vpliv in milijone svojih sledilcev opozoril, da nekje tam oziroma tukaj umirajo otroci, vlada lakota in pomanjkanje, medtem ko to gledamo iz udobja rutinskega vsakdana.
Quincy Jones vsekakor manjka in vprašanje je, za koga bo naslednji ZDA za ...
There comes a time
When we heed a certain call
When the world must come together as one
There are people dying
Oh, and it's time to lend a hand to life
The greatest gift of all …*
*USA for Africa, Michael Jackson in Lionel Richie
