Komentar Mateja Fisherja: Koncerti

Ansambel ta in ta. Danes v vaši vasi. Ko so pred leti tako rekoč zaradi alkoholnega zakona na hitro ukinili gasilske veselice, so mnogi menili, da je to ne zgolj konec gasilstva, temveč tudi konec vsega družabnega življenja na podeželju. Koncerti in glasbene zabave, plesi, kot so jih nekoč imenovali, spremljajo naše bivanje od nekdaj. V različnih obdobjih so bile organizirane tako in drugače, vendar jim je v skladu z duhom časa uspelo preživeti.

Če ljudem česa ne moreš vzeti, je to želja in lahko bi rekli potreba po druženju in zabavi. Res je, da ima vsak čas svoje junake in tudi žrtve, vendar je v človeški naravi zapisano, da se je družiti in zabavati vredno in nujno. Tudi vsak novi medij ali platforma, ki se pojavi, najprej predstavlja nevarnost za dosedanjo, in vedno, ko je prišlo do tehnološke inovacije ali invencije, so temno misleči videli konec sveta za stvari, ki smo jih poznali doslej.

Pred časom sem govoril s šoferjem avtobusa, ki je večji del svojega življenja preživel na prvem sedežu sindikalnih izletov in skupinskih popotovanj. Še vedno vozi in pravi, da tako prijetno, kot je voziti avtobus zdaj, ni bilo še nikoli. Ko je začenjal kariero, so bili sindikati še živi in sindikalni izleti so bili tisti načini druženja, ki se mu ni odpovedalo nobeno resno podjetje. Danes to imenujemo team building. Ideja in namen pa sta bila popolnoma enaka. Skratka, takrat, ko so ljudje še fizično govorili drug z drugim, je bil obvezni program na avtobusu, ki je zapustil prvi ovinek za tablo domačega kraja, petje. Kot je to v človeški navadi in naravi, peti nikoli ni začel tisti, ki najlepše poje, ampak tisti, ki ima največjo voljo. Za avtobusnega šoferja vsekakor kazen, še posebno če bi bil izlet večdnevni.

Tehnologija je tudi na tem področju naredila svoje in sledile so kasete. Tudi v tem primeru kasete do šoferja ali vodnika ni prinesel tisti, ki sedi najbližje, ampak nekdo iz zadnje vrste. Kasete so bile po pravilu krajše od poti, tako da so se po avtobusu izmenjevali zanesenjaki, ki so verjeli, da je glasba na njihovi kaseti najbolj primerna trenutku. Jasno, da je tudi tokrat ob glasbi iz zvočnikov začel prvi peti tisti z največjo voljo. In pripeljali smo se v današnji raj.

Današnje mladine, ki gre na izlet, šofer sploh ne zazna. Vsak od mladcev ima v ušesih slušalke in s sklonjeno glavo kot vernik pred pokoro zre v lastni telefon. Zaznaš jih šele tedaj, ko stopajo iz avtobusa. Pa vendar, vse pretočne vsebine in vseh milijon posnetkov, ki so v vsakem trenutku dostopni, ne odtehta občutka za druženje. V preteklosti ni bilo nikoli toliko dobrih koncertov, kot jih imamo danes. Vsak teden v naši bližini igrajo vrhunski svetovni glasbeniki. Ker se cd-plošče ne prodajajo več, so prav koncerti postali ponovno tisti dogodek, ki šteje.

Mnogi glasbeniki, ki so še pred desetimi leti sedeli doma in šteli zlate plošče, so danes spet na poti. Po pravilu so koncerti tudi vrhunsko produkcijsko izvedeni in glasbeniki so spet tam, kjer so začeli. Tako v naši bližini, recimo na Dunaju, beležimo rekorde, ko so koncerti razprodani leto vnaprej, in to v nekaj urah. Tak primer so Coldplay, ki so samo v nekaj urah razprodali štiri termine za avgust naslednjega leta, se pravi, da jih bo samo v tem mestu videlo dvesto tisoč ljudi. Za Taylor Swift pa pravijo, da bo to prva turneja glasbenice, ki bo presegla prihodek milijardo dolarjev. Koncerti niso zgolj druženje navdušencev, ampak imajo tudi resni posel za mesto. Od tega imajo nekaj tudi ponudniki namestitev, gostinci in tudi avtobusni šoferji. Ne glede na tehnologijo pa se ljudje še vedno radi družijo. To od nekdaj vedo tudi naši gasilci.