NA KOŽO
Komentar Mateja Lahovnika: Analiza randijev
Vprašanje je, ali se javni denar porablja za prave namene.
Odpri galerijo
Ministrstvo za delo je konec decembra objavilo razpis, s katerim namenja 50.000 evrov proračunskega denarja za financiranje projektov na področju nasilja na zmenkih in za delo s fanti za preseganje stereotipov. V času, ko fiskalni svet vlado opozarja na preveliko javno porabo, se zdi 50.000 proračunskih evrov za analizo randijev milo rečeno neracionalna poraba denarja. Pustimo ob strani, zakaj je nasilje med zmenki naenkrat postala tema, s katero se ukvarja vlada.
Nasilja v družbi je veliko, ampak, ali je takšna delitev javnega denarja res pravi način za reševanje problema? Lahko se tudi vprašamo, zakaj tega problema ne rešujemo v okviru obstoječih vzgojno-izobraževalnih programov na ustreznih stopnjah. Kakor da se ne bi dalo ustrezno prilagoditi izobraževanja mladih. V državni upravi pogosto, ko zaznajo neki problem, mislijo, da je treba ustanoviti nov urad ali z javnim razpisom podeliti denar zunanjim izvajalcem za rešitev problema.
Ta sindrom je še posebno prisoten na ministrstvih, ki podpisujejo pogodbe tudi za aktivnosti, ki bi jih zaposleni na ministrstvih in organih v sestavi lahko opravili sami.
Načrtovana proračunska poraba bo v tem letu prvič v zgodovini naše države presegla 10 milijard evrov. Po podatkih fiskalnega sveta je načrtovana proračunska poraba 270 milijonov evrov višja od dopustne po fiskalnem pravilu, in če bi opustili nekatere nepotrebne razpise, nam gotovo ne bi škodilo. Glede na to, da se gospodarska rast počasi ohlaja, bi morali razmišljati o racionalizaciji državne porabe.
Pri tem ni pomembna samo njena absolutna višina, ampak tudi struktura. Vprašanje je, ali se javni denar porablja za prave namene. Precej bizarno je, da ministrstvo za delo ponuja 50.000 evrov za analizo zmenkov med mladimi, hkrati pa za humanitarne namene in nekatere zdravstvene terapije zbiramo zamaške.
Po eni strani imamo nekatere nepotrebne razpise, s katerimi se deli javni denar različnim interesnim skupinam, po drugi pa zaradi staranja prebivalstva zmanjkuje denarja na področju zdravstva ali dolgotrajne oskrbe. Treba se je odločiti, kaj so prioritete, saj gre za denar vseh davkoplačevalcev.
Vprašanje je, ali se javni denar porablja za prave namene.
Nasilja v družbi je veliko, ampak, ali je takšna delitev javnega denarja res pravi način za reševanje problema? Lahko se tudi vprašamo, zakaj tega problema ne rešujemo v okviru obstoječih vzgojno-izobraževalnih programov na ustreznih stopnjah. Kakor da se ne bi dalo ustrezno prilagoditi izobraževanja mladih. V državni upravi pogosto, ko zaznajo neki problem, mislijo, da je treba ustanoviti nov urad ali z javnim razpisom podeliti denar zunanjim izvajalcem za rešitev problema.
Ta sindrom je še posebno prisoten na ministrstvih, ki podpisujejo pogodbe tudi za aktivnosti, ki bi jih zaposleni na ministrstvih in organih v sestavi lahko opravili sami.
Načrtovana proračunska poraba bo v tem letu prvič v zgodovini naše države presegla 10 milijard evrov. Po podatkih fiskalnega sveta je načrtovana proračunska poraba 270 milijonov evrov višja od dopustne po fiskalnem pravilu, in če bi opustili nekatere nepotrebne razpise, nam gotovo ne bi škodilo. Glede na to, da se gospodarska rast počasi ohlaja, bi morali razmišljati o racionalizaciji državne porabe.
Pri tem ni pomembna samo njena absolutna višina, ampak tudi struktura. Vprašanje je, ali se javni denar porablja za prave namene. Precej bizarno je, da ministrstvo za delo ponuja 50.000 evrov za analizo zmenkov med mladimi, hkrati pa za humanitarne namene in nekatere zdravstvene terapije zbiramo zamaške.
Po eni strani imamo nekatere nepotrebne razpise, s katerimi se deli javni denar različnim interesnim skupinam, po drugi pa zaradi staranja prebivalstva zmanjkuje denarja na področju zdravstva ali dolgotrajne oskrbe. Treba se je odločiti, kaj so prioritete, saj gre za denar vseh davkoplačevalcev.
