Komentar Mateja Lahovnika: Borci za stolčke
Evropski poslanec prejme v svojem mandatu okrog milijon evrov, zato je to za vse politične kruhoborce sanjska služba. Za večino slišimo le nekaj tednov pred volitvami, ko nam obljubljajo vse mogoče, po izvolitvi pa se umaknejo v donosne politične sinekure v Bruselj. Evropskih poslancev ne skrbi niti pokojninski sistem niti kje se bodo zaposlili po koncu mandata, saj so upravičeni do nekajletnega nadomestila za opravljanje funkcije in nato še do posebne pokojnine. Zato so se liste kandidatov močno spopadle, nič manj zavzeto pa se med sabo ne borijo niti kandidati na listah za preferenčne glasove.
Ni čudno, da so se posamezni politiki v strankah močno sprli, kdo bo na listi in kako visoko, ter da je kakšen tudi užaljeno zapustil listo in se preselil na drugo, kjer misli, da ima več možnosti za izvolitev. Bruseljsko korito je tako privlačno, da se marsikomu zdijo dovoljena vsa sredstva, da se prerine zraven ali pa ostane ob njem.
Politični boj za stolčke vse bolj spominja na nedavni skrajno bizaren evrovizijski festival, kjer so pevci, podobno kot politiki, poskušali vzbuditi čim več pozornosti na najbolj nenavadne načine, da bi zbrali čim več točk. Nekateri so cinično pripomnili, da je bil Rim verjetno videti podobno, preden ga je Neron zažgal.
Evropa danes se zdi izgubljena v času in prostoru, saj nas druge velesile vse bolj prehitevajo. Industrija se seli iz EU na Kitajsko, na področju obrambe pa sta ZDA in Kitajska tudi že krepko pred državami EU.
V senci vseh bizarnosti je pred dnevi manj opazno minilo srečanje Putina s kitajskim predsednikom, kjer sta Rusija in Kitajska še okrepili svoje zavezništvo tako v gospodarskem kot vojaškem smislu. Tesnejše zavezništvo Rusije in Kitajske bo EU še bolj postavilo na stranski tir. Evropa je zato vse manj pomembna in vse bolj odvisna od drugih velesil. Zato hud boj politikov za stolčke v Bruslju vse bolj spominja na boj, kdo bo kje sedel v restavraciji Titanika. Na Titaniku je vse do bridkega konca igral orkester, nekateri pa vse do zadnjega niso želeli verjeti, da bo res potonil, in z vse bolj šibko EU danes ni veliko drugače.