NA KOŽO
Komentar Mateja Lahovnika: Deset let kasneje
Visoke gospodarske rasti nismo znali izkoristiti za rešitev nekaterih ključnih problemov.
Odpri galerijo
Minilo je deset let od začetka zadnje svetovne gospodarske krize, ki se je začela z zlomom ameriške banke Lehman Brothers. Svetovno gospodarstvo zadnja leta nadpovprečno raste, borzni indeksi skoraj povsod po svetu dosegajo nove rekorde. Slovensko gospodarstvo izkorišča ugodne razmere. Izvoz in uvoz sta se v Sloveniji med januarjem in julijem letos povišala za izjemnih 11,6 %. Brezposelnih je sicer še vedno nekaj več kot 76.000 ljudi, ampak to je kar za okrog 50.000 manj kot v času največje krize. Po drugi strani pa nas to ne bi smelo uspavati. Pred krizo je Slovenija dosegala že 90 % povprečne razvitosti EU, merjene po kupni moči, po desetih letih pa smo padli na 84 % povprečja EU. Gospodarstvo se giblje ciklično in ni vprašanje, ali se bo svetovna kriza spet ponovila, ampak kdaj se bo in kako huda bo.
Praviloma se kriza ponovi, ko pozabimo razloge za zadnjo in začnemo ponavljati stare napake, ki so povzročile prejšnje krize. Prav tako ne gre spregledati, da obdobja visoke gospodarske rasti nismo znali izkoristiti za rešitev nekaterih ključnih družbenih problemov. Najlepši primer tega je slovensko zdravstvo, ki je verjetno v najbolj globoki krizi do sedaj. Žal se to najlepše manifestira v čakalnih dobah, saj po zadnjih podatkih prek 60.000 ljudi z napotnico hitro in zelo hitro nedopustno dolgo čaka na zdravstveni poseg. Medtem so se odgovorni odločili, da je treba ukiniti dostop do podatkov o čakalnih dobah in spremeniti metodologijo spremljanja. Nekako po načelu, da če nekaj ne meriš, potem tisto ni problem, ker nihče več ne more ugotoviti, da je problem. Povprečnemu državljanu statistični podatki o gospodarski rasti in rasti drugih ključnih ekonomskih kazalnikov ne pomenijo veliko, če tega ne občutijo v svojih denarnicah oziroma na svojem življenjskem standardu. Pomemben del življenjskega standarda pa je tudi naše zdravje. Nobena razvita država si ne bi smela privoščiti, da namesto konkretnih ukrepov za skrajšanje čakalnih dob raje ukine metriko, s katero meri, kako dolgo ljudje čakajo na poseg.
Če kdo ne verjame, da so čakalne dobe problem, naj samo počaka, da zboli.
Praviloma se kriza ponovi, ko pozabimo razloge za zadnjo in začnemo ponavljati stare napake, ki so povzročile prejšnje krize. Prav tako ne gre spregledati, da obdobja visoke gospodarske rasti nismo znali izkoristiti za rešitev nekaterih ključnih družbenih problemov. Najlepši primer tega je slovensko zdravstvo, ki je verjetno v najbolj globoki krizi do sedaj. Žal se to najlepše manifestira v čakalnih dobah, saj po zadnjih podatkih prek 60.000 ljudi z napotnico hitro in zelo hitro nedopustno dolgo čaka na zdravstveni poseg. Medtem so se odgovorni odločili, da je treba ukiniti dostop do podatkov o čakalnih dobah in spremeniti metodologijo spremljanja. Nekako po načelu, da če nekaj ne meriš, potem tisto ni problem, ker nihče več ne more ugotoviti, da je problem. Povprečnemu državljanu statistični podatki o gospodarski rasti in rasti drugih ključnih ekonomskih kazalnikov ne pomenijo veliko, če tega ne občutijo v svojih denarnicah oziroma na svojem življenjskem standardu. Pomemben del življenjskega standarda pa je tudi naše zdravje. Nobena razvita država si ne bi smela privoščiti, da namesto konkretnih ukrepov za skrajšanje čakalnih dob raje ukine metriko, s katero meri, kako dolgo ljudje čakajo na poseg.
Če kdo ne verjame, da so čakalne dobe problem, naj samo počaka, da zboli.
