Komentar Mateja Lahovnika: Politični spopad
Sredi stavk v javnem sektorju, ki povzročajo vse več vsakodnevnih težav, spremljamo še pravi politični spopad med vladnima strankama Svoboda in SD glede nakupa sporne nepremičnine za sodno palačo. Ni dvoma, da je treba vse razčistiti in preiskati, ampak tega ne morejo početi vpleteni, še manj ministrica, ki je podpisala sporno pogodbo ter posel še več dni po podpisu javno goreče zagovarjala, potem pa obrnila ploščo.
Dobra stran političnega spopada v vladi je, da bo marsikaj priplavalo na dan, kar sicer ne bi. Slaba stran pa, da se vladajoči ob kaotičnih razmerah v javnem sektorju ukvarjajo sami s sabo.
Zdravstvo je pred zlomom, minuli teden pa so stavkali še na upravnih enotah. Število zaposlenih v javnem sektorju se je v zadnjih osmih letih povečalo za okrog 25.000 oziroma za osem velikih tovarn. Država očitno zaposluje na napačnih mestih. Vlada je obljubila reformo plač v javnem sektorju do sredine lanskega leta in zdravstveno reformo do začetka tega leta. Nič od tega ni izpolnila, zato se deli javnega sektorja pogrezajo v vse večji kaos.
Slovenija ni otok sredi oceana, ampak država sredi EU. Če bi se vladajoči manj ukvarjali sami s sabo in svojimi posli ter bi raje pogledali v tujino, kako so stvari tam urejene, bi lahko obe reformi že izvedli. Pogoji dela in plačna razmerja v Avstriji in Nemčiji so znani, in če bi podobne prilagojene modele uporabili tudi pri nas, bi dobili delujoč sistem. Namesto tega pa imamo vsak dan vse več nezadovoljnih izvajalcev in uporabnikov javnih storitev.
Politična usmeritev koalicije, da je treba zdravnikom prepovedati dodatno delo, je bila strel v lastno koleno, saj se s prepovedmi dodatnega dela seveda ne da povečati opravljenega dela zdravnikov. Direktorji zdravstvenih domov so ministrico za zdravje opozorili, da so odvisni od dodatnega dela zdravnikov iz bolnišnic in da bi ob izvedbi prepovedi delo obstalo. Umik soglasij zdravnikov za prekomerno nadurno delo bo še poslabšal razmere. Zato je skrajni čas, da vlada začne delati tisto, za kar je bila izvoljena, in ne tisto, za kar si sami mislijo, da so izvoljeni.
